Kako ste zdaj po vsem šoku, ki ga je prinesla katastrofalna ujma?

Zdaj vem, kaj so prioritete v življenju, kaj je pomembno. Pomembna je duhovna kondicija in spomin sočutne bližine, potem pa človek lahko premosti marsikaj.

Bog se je kot trpeči sklonil k našemu trpljenju. Da v trpljenju nismo sami in je končna vizija zmagovitost.

Kaj se je pri vas med nevihto pravzaprav zgodilo?

Potoček ob hiši, ki je sicer širok meter in pol, se je spremenil v 30 metrov široko podivjano reko s pretokom 100 kubičnih metrov na sekundo. Drugi potok pa se je usmeril naravnost proti hlevu in grozil, da naju bo s Kapro (njegovim konjem, op. av.) zalil. V tisti grozi nisem mogel moliti, a v sebi sem bil miren. Verjamem, da če pred tem ne bi vzdrževal duhovne kondicije, bi lahko v tistem trenutku tudi klecnil, ker je bil prizor tako grozljiv. Če mlin ne bi vzdržal, bi naju s Kapro v hipu zalilo in zasulo.

Fotografija Karla Gržana z vidnimi posledicami poplav. FOTO: FB Karel Gržan

Do najhujšega hvala Bogu ni prišlo. Kaj se je dogajalo potem?

Prvi dnevi po tragediji so minevali v na novo odkriti medsosedski bližini in pomoči. Velika stiska nas je odprla v bližino in sočutnost. Ko so nam s helikopterjem pripeljali agregat, smo stopili v krog sočutja in se skupaj odločili, kdo ta agregat zdaj najbolj potrebuje.

Ta čut skupnosti in sočutja je nujno ohraniti tudi za naprej, ko se bo delila pomoč. Ne smemo dopustiti, da bi se sočutje razbilo v vase zagledanost. Mnogi so zdaj v stiski. Treba je jasno zapisati prioritete in se jih potem držati, pri tem pa paziti tudi na »vojne« dobičkarje. Zgodilo se je, da so se nujno potrebne stvari, npr. škornji, v neki trgovini naenkrat podražili kar za dvakrat, agregat pa za enkrat. To je zavržno dejanje!

V kakšnem stanju so ljudje zdaj? Kako jih poskušate opogumiti? 

Marsikdo je še vedno malo v šoku. Tako kot se bo postopoma sanirala narava, bo potrebno sanirati tudi to, kar je ta ujma razorala v dušah. Mene je v prvih tednih večkrat presenetil nenaden jok, jecljanje, nočne more. Te stvari morajo iti ven. V tem hipu imam pravico tudi do tega, da jecljam. Ni mi treba biti na vsak način močan. Povedati je treba, kaj doživljamo.

Ko smo se prvi ponedeljek po poplavi zbrali pri maši, smo najprej potrebovali to: da je vsak ubesedil, kar je doživel. V tej sočutni prisotnosti – drug z drugim in z Bogom – smo se okrepili. Na Veliki šmaren se je zaradi nedostopnosti cerkve kar pri meni doma pri maši zbralo okrog 200 ljudi. Prišli so tudi v nemogočih razmerah, ker jim maša v teh dneh res veliko pomeni.

Ne smemo dopustiti, da bi se sočutje razbilo v zagledanost vase. Mnogi so zdaj v stiski.

Marsikdo je v teh dneh tudi pomislil, da so bile katastrofalne poplave božja kazen.

Lepo vas prosim! Čas je, da se končno vrnemo k evangeljskemu sporočilu. Najbolj me razburi, ko kdo reče: 'Bog že ve, zakaj je to dobro' ali pa: 'Premalo molimo, zato pa je to prišlo'. Ne, teologija evangelija pove: človek, Adam, jaz in ti, smo si v raju izbrali od Boga odsvetovano izkustvo: spoznanje dobrega in hudega. In zdaj smo v tej sceni. Ob tolikem lepem je tudi hudo. Zdaj smo doživeli hudo. Ampak Bog se je izkazal kot ljubezen. On ne reče: saj si je Adam, saj si je Karel to sam izbral. Ne, on vstopi v to izkustvo, da je v njem odrešujoča prisotnost pomirjujoče bližine.

Prav zato so imeli domovi v naši krajini nekdaj toliko razpel: da v stiski ne bi bili sami, da bi imeli pribežališče. Bog se je kot trpeči sklonil k našemu trpljenju. Da v trpljenju nismo sami in je končna vizija zmagovitost. Bog je sveto pribežališče te sočutne sklonjenosti, ki se v Njem potem prebudi v vstajenjsko moč. In to je tisto, kar v teh trenutkih najbolj potrebujemo.

O tem pišete tudi v knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih, kajne?

Ja, tam na koncu zastavim Bogu vprašanje: Kje si, ko je na svetu toliko trpljenja? Jezus pa odgovori: Ni vprašanje, kje sem jaz. Vprašanje je, kje si ti, da me nisi našel v trpečih. Ljudje smo božanski, ko ponovimo ta Jezusov vzorec: sklonjenost k sočloveku v stiski. Zdaj imamo veliko priložnosti za to.

Najbolj me razburi, ko kdo reče: 'Bog že ve, zakaj je to dobro' ali pa: 'Premalo molimo, zato pa je to prišlo'.

S čim lahko stojimo ob strani tisti, ki nismo bili prizadeti?

V teh tednih so mnogi prišli pomagat odpravljat posledice poplav, ljudje so jim bili zelo hvaležni. Do mene pa niso mogli priti, ker sem bil povsem nedostopen. Meni je do zdaj lahko pomagala le težka mehanizacija, bager, jutri pa pridejo prvič še prijatelji.

Lahko bi se uvedlo botrstvo sočutja: da bi prišli pogledat tudi čez mesec dni, ali je še potrebna kakšna pomoč, če bodo prizadeti to seveda želeli. Predvsem pa je potrebno poslušanje, v katerem ne sme biti praznega tolaženja. Da si uho srca, ki posluša, ki zazna, ki ljubeče sprašuje. Ne tako, da se naslaja nad šokantnimi prizori, da jih obuja, ampak iz prizadetih izvablja tisto, kar jih razbremeni. Paziti je treba, da ne bo spregledanih. Ta stiska tudi nikakor ni čas za samopromocijo in reklamo. Saj vemo, kaj je rekel Jezus: ko delaš dobro, naj levica ne ve, kaj dela desnica.

Lahko bi se uvedlo botrstvo sočutja: da bi prišli pogledat tudi čez mesec dni, ali je še potrebna kakšna pomoč.

Kako vi zdaj celite svoje rane? Ko zjutraj pogledate pred vrata, se vam ob pogledu na ranjeno naravo najbrž trga srce.

Ne, ko zjutraj vstanem, najprej pogledam v kapelo. Posvečena je Mariji dobrega sveta. Najprej pogledam njo, se umirim, potem pa grem v hlev. Potrebujem veliko tega, kar me umirja, kar me rehabilitira. Ko sem bil enkrat psihično v slabi koži, je celo Kapra dobila astmo. Koliko bolj se naši bližnji navlečejo našega notranjega stanja. Zato je res treba zelo skrbeti za duhovno kondicijo, spokojnost, v povezanosti z Bogom in Marijo. In pa seveda za čustveno stabilnost.

Karel Gržan veliko govori o iskanju miru, ki ga odpira za Božje. FOTO: Vid Ponikvar

Jaz vsak dan potrebujem močno dozo tihote, ki me odpre v zaznavnost Duha. Ta Duh pa je Sveti, zato me svetli, umirja, me krepi in mi daje moči. Potem vse zaznam v medsebojni povezanosti, kot brate in sestre, kot pravi Frančišek.

Preberite več

O celjenju ran in soočanju s poledicami, ki so jih za seboj pustile poplave, pišemo tudi v novi številki Družine. Vabljeni k branju! 

Nova številka Družine