Po končanem študiju je postal doktor svetega pisma. Papež Pij IV. ga je poklical v Rim in ga leta 1560 povišal v kardinala in milanskega nadškofa, čeprav takrat še ni bil mašnik. Ko mu je dve leti zatem umrl starejši brat, so mu sorodniki in celo papež sam svetovali, naj pusti misel na duhovništvo in vzame v roke vladarstvo grofije. Karel je na ta nasvet odgovoril tako, da se je dal skrivaj posvetiti za mašnika.

Zdaj šele je zagorela njegova skrb za božjo čast in zveličanje duš. Prirejal je cerkvene sinode, sestavil katekizem - znani Rimski katekizem - po katerem naj bi duhovniki poučevali ljudstvo. Zidal je cerkve in pri vsaki dal nad vrata postaviti podobo božje Matere, ki je vrata nebeška; zidal je šole in semenišča, bolnišnice in sirotišnice. Nadvse junaško je izpričal svojo ljubezen do trpečih ob kugi, ki je leta 1570 v Milanu pomorila 25.000 ljudi. Ko so mu svetovali, naj zapusti mesto, je dejal: »Dober pastir da življenje za svoje ovce.« Prodal je vse, kar je imel, celo obleko, da je dajal revežem.

Obiskoval in prevideval je bolnike in jih tolažil, se sam pokoril in prirejal spokorne procesije, dokler ni Bog odvrnil strašne šibe. Takrat se mu je nadškof spet zahvalil z veliko zahvalno procesijo. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, se je umaknil na samotno goro, kjer se je z duhovnimi vajami in življenjsko spovedjo pripravil na pot v večnost. Umrl je 3. novembra 1584, star komaj šestinštirideset let. Goduje 4. novembra.

Njegove besede: »Vse sedanje življenje je šola, kjer se moramo učiti samo tega, kako bi srečno umrli. Kako naj srečno umro tisti, ki se tega nikdar niso učili?«

Sveti Karel goduje 4. novembra.