Nadaljevanje iz: Karel Destovnik - Kajuh: Sodeloval je pri umorih Vosa [3]

Odlok »o zaščiti slovenskega naroda«, ki ga je 16. septembra 1941 izdala komunistična OF, so komunisti dosledno uresničevali. Po novem letu 1942 so se vosovski umori vidnih Slovencev kar vrstili. Naj omenim le najodmevnejše: 20. februarja 1942 so ustrelili Avgusta Praprotnika, predsednika Zveze industrialcev in enega od vrhov liberalcev. 16. marca so ustrelili študenta Franca Župca, člana Straže in direktorja OUL, 18. marca pa še Jaroslava Kiklja, predsednika študentske KA in člana OUL. Čez tri dni je spodletel atentat na še enega vodilnega člana študentske OUL Gostirada Lončariča.

Zelo morilski je bil 26. maj 1942, ko so ustrelili najprej prof. Lamberta Ehrlicha, duhovnega vodjo Straže, poleg njega pa še študenta Viktorja Rojica. Isti dan so ustrelili Iva Peršuha, visokega uradnika Vzajemne zavarovalnice.

Spomenik Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju. FOTO: Ivo Žajdela

Morija vosovcev je usodno zaznamovala Slovence

Vosovci so samo pomladi in v začetku poletja 1942 v Ljubljani in njeni okolici izvedli 79 umorov. Če k tem 79 umorom prištejemo še 23 umorov, ki jih je VOS še izvedla do konca leta 1942, in okoli 20, ki jih je izvedla še pred tem, do januarja 1942, je Kardeljeva morilska združba v Ljubljani in njeni okolici v letih 1941–1942 storila 120 umorov Slovencev.

To so samo umorjeni. Seveda moramo upoštevati tudi t. i. neuspele umore, ki jih je prav tako bilo precej. Številke so strašne. Tudi zato, ker komunisti niso imeli nikakršnega ne političnega ne pravnega mandata za to početje. Bili so izrazito teroristična in zločinska združba.

Spominska plošča na rojstni hiši Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovski umor Kazimirja Kukoviča

Naj tu prikažem samo en vosovski umor iz leta 1942, ki nikakor ni med bolj znanimi oziroma razvpitimi (Emmer, Praprotnik, Župec, Kikelj, Ehrlich, Peršuh, Natlačen), na Kazimirja Kukoviča.

Njegov umor je takrat Zdenki Kidrič, voditeljici Vosa, nakazal takrat najvišji partijski funkcionar v Ljubljani Vladimir Krivic, ki je »politično« usmerjal tudi delo Vosa. V pismu Kidričevi 28. avgusta 1942 je zapisal, »da bi bila zelo potrebna« njegova »usmrtitev«, kot so umor poimenovali komunisti.

Vos je izvedla atentat na policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča 26. septembra 1942, vendar neuspešno. Podobno kot na Avgusta Praprotnika in Fortunata Majdiča, ji je uspel šele v drugem poskusu, ko je Kukovič za posledicami atentata umrl čez nekaj dni v bolnišnici.

Spominska plošča na rojstni hiši Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju. FOTO: Ivo Žajdela

Morilca sta bila Anton Kovič - Sine in Jože Šiška

Potem ko so v VOS-u sprejeli odločitev o umoru Kukoviča, so začeli z njegovim opazovanjem. Na teh opazovanjih so odkrili, da Kukovič vsak dan s svojim agentom zapušča svoje stanovanje na Medvedovi ulici ob 7.45 uri. 26. septembra 1942 sta ga kmalu po odhodu iz stanovanja napadla VOS-ovska atentatorja, vendar jima atentat ni uspel. Ustrelila sta le Kukovičevega telesnega stražarja Josipa Habjana, ki je umrl.

Kljub neuspešni akciji so v Vosu odločili, da morajo Kukoviča za vsako ceno umorili. To nalogo sta dobila prekaljena vosovska morilca Anton Kovič - Sine in Jože Šiška, medtem ko naj bi Lado Řiha kril njun odhod. Za dan njegove usmrtitve so v Vosu določili datum 10. oktober 1942 (v virih se omenja tudi 8. oktober). Na ta dan sta ob 7.30 uri Kovič in Šiška prišla v restavracijo na Medvedovi ulici, ki je bila ravno nasproti Kukovičevega stanovanja, tako da sta lahko nemoteno opazovala Kukovičev odhod iz stanovanja. Približno ob 7.45 uri je Kukovič prišel iz stanovanja v spremstvu telesnega stražarja. Tedaj je Šiška izstrelil prvi strel, vendar ga je zgrešil. Kukovič se je obrnil in želel zbežati nazaj v svoje stanovanje, vendar ga je zadel Kovičev strel. Šiška in Kovič sta nato izstrelila še nekaj strelov. Medtem je Kukovičev telesni stražar začel streljati na Koviča in Šiško, ki sta se zato začela umikati. Zaradi tega nista mogla preveriti, ali je Kukovič mrtev. Slednji ni bil takoj mrtev. Vendar je čez nekaj dni umrl v bolnišnici.

Italijani so zaradi tega komunističnega zločina v povračilnem ukrepu 14. oktobra v Gramozni jami pri Ljubljani ustrelili osem Slovencev.

Rojstna hiša Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju. FOTO: Ivo Žajdela

Vrtačnik o umoru Kukoviča

Vosovski umor Kazimirja Kukoviča je v reviji Tabor opisal Jože Vrtačnik (Ob obletnici smrti Kazimirja Kukoviča v Ljubljani, Buenos Aires, 1980, št. 1, str. 23–25):

Kazimir Kukovič je bil več let pred drugo svetovno vojno v Ljubljani nastavljen za višjega policijskega uradnika. Bil je poročen. Z ženo Pavlo sta imela edinega sina Janeza.

Kazimir Kukovič je bil vedno zaveden Slovenec in to se je pokazalo v javnosti z njegovimi dobrimi deli. Bil je vedno zaželen govornik v naši policijski šoli v Ljubljani in je bil naš odličen učitelj, katerega smo vsi visoko cenili.

Čim je bila Slovenija zasedena od Nemcev in Italijanov, Slovenci nismo imeli več popolnega življenja. Kakor hitro se je rodila OF, so se pojavili krivi preroki, kateri so oznanjali svobodo našemu narodu. Tako je bil velik del našega naroda prevaran in nevede vprežen v komunistični voz. Kakor hitro so komunisti začeli zahrbtno pobijati naše ugledne sloven­ske može, so se že začele zavednim Slovencem odpirati oči. Tako se je začel ilegalen odpor, katerega so vodili naši zavedni Slovenci, čeprav je bilo to tvegano delo.

Med policijskimi uradniki je bil prvi, kateri je bil zahrbtno ustreljen v Tivoliju, višji policijski uradnik Ivan Polak. Tako so OF-arji dali povod, da je oživela v Sloveniji protikomunistična organizacija, katera ne bo nikoli izumrla. V tej organizaciji je bil najbolj delaven in neustrašen četnik Kazimir Kukovič. Navidezno je imel več sodelavcev, kateri so bili z njim vpisani kot četniki. V resnici so bili pravi komunisti, kateri so v tem slučaju hinavsko koristili OF. Tako je bil kmalu poskus atentata na Kukoviča, kateri se je delno ponesrečil, bil pa je ustreljen njegov spremljevalec Anton Habjan.

V Šoštanju so osnovno šolo poimenovali po Karlu Destovniku - Kajuhu, sodelavcu morilske komunistične Vos. FOTO: Ivo Žajdela

Kukovičev spremljevalec Jože Vrtačnik

Po Habjanovi smrti ni imel Kukovič pravega spremljevalca, pač pa ga je začasno nadomeščal policijski agent Anton Zaman. Anton Zaman je sam klical po telefonu podpisanega. Zaupno mi je povedal, da bo Kukovič potreboval novega spremljevalca, in to takega, kateri bi se sam prostovoljno javil. Na to sem pristal in sem se drugi dan predstavil Kukoviču, s katerim sva se o vsem dobro pogovorila. Tako sem postal Kukovičev stalni spremljevalec in njegov bližnji prijatelj. Tedaj sem bil odrejen v službo v njegovi pisarni, kazenskem referatu za kontrolo cen. Pri tem mi je bil desna roka moj prijatelj Zaman, ki je moral prezgodaj umreti.

Kazimir Kukovič je bil pri vseh nas priljubljen. Bil je velik idealist in ljubitelj našega naroda. Večkrat je v svojem govoru omenil našo Koroško in Primorsko. Bil je prepričan, da bo po končani vojni vse to priključeno Sloveniji. Izrazil se je še, da bo po vojni nastopil svojo službo v Celovcu, ker je to mesto tako ljubil. Nato mu je podpisani dejal: »Gospod predstavnik, a mi bomo tako ostali tu brez vas.« Odgovoril mi je: »Kjer bom jaz, boste tudi Vi, Vrtačnik.« Za vse to sem se mu iskreno zahvalil.

Ko sva se s Kukovičem sprehajala, mi je dejal: »Dela se na tem, da bomo kmalu imeli naše fante, ki bodo v Sloveniji napravili red in mir. Ne bo se treba nikomur več bati, da bi bil kje iz zasede ustreljen.«

Vprašal sem ga: »Kako bo to mogoče storiti, ker so naši gospodarji še Nemci in Italijani.« Odgovoril mi je: »To se mora zgoditi, ker bi bili v nasprotnem slučaju vsi pobiti. Vrhovni poveljnik nas vseh je general Draža Mihajlović.« To je bil zame dokaz, da se je že takrat pripravljalo rojstvo naših varuhov domobrancev.

Karel Destovnik - Kajuh na plakatu na pročelju NUK reklamira propagandno agitko, razstavo Čas življenja in čas smrti. FOTO: Ivo Žajdela

Kazimirja Kukoviča so vosovci umorili 8. oktobra 1942

Kukovič je večkrat hodil na tajne sestanke, kjer so bile navzoče velike osebnosti. Poleg Kukoviča sem poznal le Marjana Strnišo. Jaz sem bil le kot stražar v predsobi, kjer so se ti sestanki vršili. Drugače se je pa vse to vršilo strogo tajno.

Kukoviču so njegovi prijatelji svetovali, da bi se začasno kam umaknil, in bi se tako lahko izognil ponovnemu atentatu komunistov. Tega se ni ustrašil; kot resničen idealist je začeto delo neustrašeno nadaljeval.

V zgodnjih jutranjih urah 8. oktobra 1942, so v Medvedovi ulici komunisti ponovno s špansko strojnico napadli Kukoviča. Jaz sem bil tik zraven njega. Kukovič je po prvih strelih padel na tla hodnika. Takoj sem ga dvignil in ga hotel odnesti na varno. Ko je strojnica neprestano streljala na naju, sem imel občutek, da je bil Kukovič ponovno zadet. Napadalec je streljal iz gostilne, ki se je nahajala na nasprotni strani ulice.

Ostal sem miren. Položil sem Kukoviča na tla. Obložil sem okrog njega vreče, napolnjene s peskom, ki so bile pripravljene za slučaj bombardiranja. Nato se je pričelo med tremi napadalci in menoj pravo streljanje. Kot toča so krogle neprestano letele vse naokrog. Zdelo se mi je, da sem zadel enega od napadalcev. Kar naenkrat so prenehali streljati name in so zbežali.

Karel Destovnik - Kajuh na razstavi v Nuku Čas življenja in čas smrti. Ilegala v Ljubljani: »Spomladi 1942 se je zbližal s Silvo Ponikvar« ter nekako »v tem času se je priključil tudi Osvobodilni fronti in postal obveščevalec v Varnostno obveščevalni službi«. O tem, kaj pomeni »obveščevalec« pa čisto nič. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenci so se znašli med okupatorjem in komunisti

Nepričakovano se je pojavil pred menoj italijanski policijski agent s pištolo v roki, ki me je hotel takoj ustreliti. Jaz sem ga prehitel in mu pištolo izbil iz rok. Med nama se je začela fizična borba, kdo bo prevladal. V najbolj kočljivem trenutku sta se pojavila pred nama dva italijanska karabinjerja, ki sta naju ločila in tako ustavila najino borbo.

Čim je bil italijanski policijski agent svoboden, je pobral svojo pištolo
s tal in me hotel spet ustreliti. To sta mu preprečila karabinjerja z besedami: »On je v naših rokah in nam bo to v veliko korist, da imamo živega morilca pod našim nadzorstvom.« Nato sem zavpil nad njimi: »Jaz sem v isti službi kot vi, kar vam lahko dokažem v svojimi izkaznicami, ki jih imam pri sebi.« Oni so me začeli tepsti in so vpili name: »Podobne ponarejene dokumente imajo vsi komunisti«, in da sem jaz ustrelil slovenskega policijskega komisarja. Eden izmed teh karabinjerjev se je nahajal v bližini v času, ko je bil atentat na Kukoviča. On je to videl in se je umaknil na varno. Vklenjenega so me italijanski policijski uslužbenci odpeljali na bližnjo karabinjersko postajo. Po zaslugi policijskih uradnikov so me morali Italijani končno spustiti na svobodo.

Italijani so se mi primerno oprostili, ko so zvedeli, kako je bilo pri Kukovičevem atentatu. Pri tem so mi svetovali, da bi se naj umaknil v Italijo in bi me v tem primeru razrešili policijske službe. Plačo in vse ugodnosti bi imel iste, kot če bi ostal v policijski službi. Na vse to sem se zahvalil in jim rekel: »Ostal bom v Ljubljani do konca vojne, ne glede na to, kaj se bo z menoj zgodilo.«

Tako je vosovski umor Kazimirja Kukoviča opisal Jože Vrtačnik.

Karel Destovnik - Kajuh na razstavi v Nuku Čas življenja in čas smrti. V partizanih. FOTO: Ivo Žajdela

Divje kakor lačni psi

Komunisti so Karlu Destovniku, osebi, ki je zelo aktivno sodeloval pri komunističnih zločinih, v desetletjih po vojni namenili veliko spomenikov, imen ulic, poimenovanj šol in še česa. Tudi v Ljubljani, v Štepanjskem naselju, so poimenovali šolo po njem. Še pred enim letom so pred njo vračali spomenik, ki so ga obnavljali.

Po demokratizaciji Slovenije, in še posebej v zadnjih letih, poskušajo levičarji Karla Destovnika prikazati kot pesnika in celo humanista. Temu dodajajo njegovo čustveno močno ljubezensko zgodbo s Silvo Ponikvarjevo. Ker je bil leta 1943 že pisateljsko močno formiran, so se ohranila njegova pisma Ponikvarjevi v zapor. Njegova ljubezenska zgodba ni posebej izstopala od mnogih takrat, posebna je lahko morda zato, ker se je o njej ohranilo precej pisnega in povojnega pričevanjskega gradiva, da lahko z njo utrjujejo podobo o Destovniku kot humanistu.

Seveda so kakšni njegovi verzi lepi in močni. Toda, tudi zaradi vojne in komunistične revolucije, katere aktivni akter je bil, je bil predvsem kolešček v morilskem stroju komunistične revolucije. Kot tak je napisal tudi zgovorno pesem Divje kakor lačni psi:

Divje kakor lačni psi / bomo zgrizli stari svet. / Zgrizli bomo stari svet / divje do krvi, / do krvi in do kosti. / In nato bo lep pogreb. / Kakor mravlje / bomo šli za krsto / (dela dosti bo takrat) / in z zemljo, / z zemljó / zasuli / ta naš dobri, / stari svet.

Karel Destovnik humanist? Težko. Morda v skonstruirani levičarski mitologiji.

Ivo Žajdela, Častijo sodelavce pri najhujših zločinih, Reporter, 6. 3. 2023Konec

1/18