Apostolski nuncij v Damasku, kardinal Mario Zenari, se po srečanju s papežem Frančiškom vrača v Sirijo in tamkajšnjemu prebivalstvu prinaša bližino svetega očeta. Po njegovih besedah je uničenje v deželi ogromno, ljudem primanjkuje vsega, zato kardinal iskreno prosi vesoljno krščansko občestvo, naj ne pozabijo nanje.

Kardinal je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da v srcu mnogih ljudi v Siriji upanje počasi umira: po desetih letih vojne mnogo ljudi ne vidi več gospodarske obnove in preporoda dežele. Izgubiti upanje pa pomeni izgubiti nekaj temeljnega in bistvenega za življenje, meni kardinal, zato si moramo prizadevati, da bi tamkajšnjim prebivalcem mogli povrniti zaupanje.

Nad Sirijo se začenja zgrinjati tišina

Kardinal Zenari se strinja s papeževimi besedami, ki jih je sveti oče letos izrekel diplomatskemu zboru, da se »nad Sirijo začenja zgrinjati tišina«. Po Zenarijevih besedah je to bilo nekoliko predvidljivo, kajti kakor pri vseh sporih, ki trajajo dlje časa, ljudje nanje na neki točki pozabimo. Razmere na Bližnjem vzhodu pa se še zaostrujejo in o Siriji je vedno manj govora, v trenutku, ko dežela resnično zelo trpi.

Čeprav Sirci niso več deležni tolikih bombnih napadov, razen na severozahodnem območju, po besedah kardinala Zenarija sedaj obstaja druga vrsta bombe, »bomba revščine«. Po podatkih Združenih narodov zaradi revščine trpi 80 odstotkov oseb, posledice lakote, podhranjenosti otrok in drugih bolezni pa so po kardinalovem prepričanju dobro vidne.

Na mednarodni ravni bi morali Siriji pomagati z »rekonstrukcijo in gospodarsko obnovo«. Govora je celo o okoli 400 milijardah dolarjev, ki bi bile potrebne, da bi si država znova opomogla. »Kdor ponuja to pomoč, postavlja pogoje: videti hoče tudi določeno smer reform, demokratičnih reform, tega pa še ni mogoče zaznati,« pojasnjuje kardinal. Razmere so se znašle v slepi ulici, čeprav obstajajo različne hvale vredne pobude; kardinal pri tem omenja delo posebnega odposlanca ZN Geira Pedersena, ki si na vse možne načine prizadeva vzpostaviti dialog: »A žal smo še vedno zelo daleč, da bi prišlo do novega dialoga, nove rekonstrukcije Sirije in gospodarske obnove.«

Gradnja odnosov med kristjani in muslimansko skupnostjo

Za odpravo teh kritičnih razmer je po Zenarijevem prepričanju potrebna »dobra volja s strani vseh skupin«: »Pokazati malo dobre volje z mediacijo mednarodne skupnosti in rešiti ta položaj, pri tem pa začeti predvsem pri humanitarnem vidiku, kot je na primer težak položaj zapornikov in izginulih. Glede tega vprašanja je jasno le, da obstaja določena izmenjava zapornikov in ugrabljenih oseb, vendar se to dogaja po kapljicah. Potrebno je veliko dobre volje. Po podatkih ZN se ocenjuje, da je okoli sto tisoč oseb izginilo in o njih ni nobenih podatkov. Med temi sta tudi dva škofa, pravoslavna metropolita v Alepu, in trije duhovniki, med temi tudi en Italijan, Paolo Dall'Oglio, o katerih že sedem let ni nobenih informacij.

Apostolski nuncij je še izpostavil, da si tako Katoliška kot Pravoslavna cerkev prizadevata za lajšanje trpljenja ljudi v Siriji. »Kot Cerkev, kot Sveti sedež, nimamo vojaških interesov, nimamo gospodarskih interesov, nimamo geopolitičnih strategij. Mi – Cerkev, Sveti sedež, papež – smo na strani ljudi, ki trpijo. Želimo biti glas tistega, ki nima glasu,« pojasnjuje kardinal Zenari in med mnogimi pobudami izpostavlja »odprte bolnišnice«: v Siriji so namreč navzoče tri katoliške bolnišnice, ki sprejemajo revne osebe, ne glede na veroizpoved. V bolnišnico prihajajo tudi muslimani, ki so v državi večina, in tako se gradijo odnosi med kristjani in muslimansko skupnostjo.