Deset let po krizi, ki je zajela Sirijo, apostolski nuncij v tej bližnjevzhodni državi, kardinal Mario Zenari, znova izpostavlja potrebo po pomoči ljudem, ki ne zmorejo najti poti iz revščine, ki nimajo možnosti za primerno zdravstveno oskrbo in izobraževanje otrok, in ki jim vojna zdaj jemlje še upanje. V pogovoru za Radio Vatikan je kardinal poudaril, da trenutna revščina, ki vlada v državi, ne dopušča več niti trenutka odlašanja.

Vojna v Siriji zdaj grozi še upanju

Vojna v Siriji je uničila življenja in mir, zdaj pa grozi še upanju. Po besedah apostolskega nuncija v Siriji, kardinala Maria Zenarija, ni bilo vedno tako. Deset let vojne, nasilja in sporov je državo razkosalo, primanjkuje vsega. Papež Frančišek je med nedeljskim angelusom znova spomnil na »ljubljeno in mučeno Sirijo«. Država je, je pojasnil kardinal, svetemu očetu močno pri srcu: »Znova je spomnil na neizmerno trpljenje prebivalstva in pozval k nujni mednarodni solidarnosti, da bi umolknilo orožje, da bi sprte strani posegle po spravi, obnovi in oživitvi gospodarstva ter tako spet obudile upanje v mnogih ljudeh, ki so močno preizkušani zaradi naraščajoče revščine in negotove prihodnosti.«

Kot je v pogovoru za spletni portal Vatican News spomnil kardinal Zenari, je bilo v vseh teh letih veliko pozivov s strani Benedikta XVI. in nato papeža Frančiška, naj se nasilje preneha in naj sprte strani začnejo mirovna pogajanja. Veliko je bilo tudi pobud na področju človekoljubne pomoči. Le nekaj mesecev po Frančiškovi izvolitvi, 7. septembra 2013, smo obhajali dan posta in molitve za mir v Siriji: »Trg sv. Petra je bil poln vernikov, ravno v zelo dramatičnem, morda najbolj ključnem trenutku za Sirijo.«

Kardinal, ki je apostolski nuncij v Siriji od leta 2008, je pojasnil, da se je država od njegovega prihoda močno spremenila: »Ko danes stopam po ulicah Damaska, pred pekarnami vidim dolge vrste oseb, ki potrpežljivo čakajo, da bi kupile kruh za ceno, ki jo subvencionira država; pogosto je to edino živilo, ki ga lahko kupijo. Prizori, ki jih prej nikoli ni bilo videti, niti v najtežjih letih vojne. Če samo pomislim, da je Sirija del t. i. 'Rodovitnega polmeseca', Zgornje Mezopotamije, z nižinami, ki jim ni videti konca, ki se razprostirajo približno 500 kilometrov med rekama Evfrat in Tigris: zlata preproga v mesecu maju, ko klasje rumeni. Vidimo pa dolge vrste avtomobilov pred bencinskimi črpalkami in težko je najti olje za ogrevanje hiš, čeprav so na vzhodu države, na meji z Irakom, naftne vrtine, ki bi zadoščale za skoraj vse notranje potrebe.«


FOTO: Vatican Media

V Siriji primanjkuje vsega

Sirija ima danes obraz države, kjer v primerjavi z desetimi leti manjkajo mnoge kategorije oseb: približno pol milijona ljudi je umrlo v oboroženem sporu; 5,5 milijona je sirskih beguncev v sosednjih državah; 6 milijonov jih blodi znotraj države od enega kraja do drugega; manjka milijon izseljenih oseb; na deset tisoče oseb je pogrešanih. Manjkajo mladi, ki so prihodnost države. Manjka več kot polovica kristjanov. Manjkajo očetje in včasih manjkajo tudi matere mnogih otrok, ki so pogosto tudi brez domačega ognjišča. Manjkajo šole, bolnišnice, zdravstveno osebje, še posebej sredi pandemije. Manjkajo tovarne in proizvodne dejavnosti. Izginila so celotne vasi in naselja, zravnana z zemljo in izpraznjena. Zapravljena je pomembna arheološka dediščina, ki je pritegovala obiskovalce z vsega sveta. Resno je bilo načeto družbeno tkivo in mozaik zglednega sobivanja med različnimi narodnostnimi in verskimi skupinami. Ječi tudi narava z onesnaženostjo zraka, vode in tal zaradi desetletne uporabe eksploziv in orožja različnih vrst. Zemlja je poteptana in nebo razbrazdano z vojsko petih sil, ki so v medsebojnem sporu.

Po dolgih letih vojne je gospodarstvo močno poškodovano. Bombe sicer že nekaj časa ne padajo več, pojasnjuje kardinal Zenari, toda »izbruhnila je bomba revščine«: »Po zadnjih podatkih Združenih narodov približno 90 odstotkov sirskega prebivalstva živi pod pragom revščine. To je najslabši podatek na svetu. Sirska lira je izgubila velik del svoje vrednosti, cene osnovnih potrebščin so poskočile. Ljudje ta del spora imenujejo gospodarska vojna. Poleg tega ni tovarn, težko je najti delo in plače so zelo nizke. Ni videti začetka osnovne gospodarske obnove.«

Kot vse druge vojne ima tudi ta dolg in krut spor uničujoče posledice predvsem za najšibkejše plasti prebivalstva, otroke, ženske in ostarele, pojasnjuje apostolski nuncij. Veliko otrok je umrlo med bombardiranjem ali med streljanjem, druge so ranjene in pohabljene potegnili izpod razvalin, nekateri so umrli med prečkanjem morja, veliko jih je doživelo duševne travme, ki jih bo težko pozdraviti, mnogi so ostali brez enega ali obeh staršev. Ogromno jih je umrlo zaradi podhranjenosti, mraza, dehidracije, »recimo okoli petdeset dojenčkov, ki so umrli v naročju svojih mam, medtem ko so sredi zime pred nekaj leti bežale iz Baghouza. Določeno število jih skupaj s svojimi materami še vedno čaka v begunskih taboriščih, kjer so razmere precej nestabilne, posebej v žal znanem taborišču Al Hol (Hassaké)«.


FOTO: Vatican Media

Mladi so prihodnost sirske družbe in Cerkve

Mladi so po mnenju kardinala Zenarija najboljši vir za državo: »So prihodnost družbe in Cerkve. Žal sta Sirija in Cerkev izgubili velik del te dragocene dediščine, saj se je velik del mladih podal na pot izgnanstva, ker niso videli varne prihodnosti. To neprecenljivo izgubo bi lahko imenovali še ena pogubna bomba za Sirijo.«

V tem oziru je vloga Cerkve po kardinalovih besedah povezana s področjem sprave. Sprava in popravilo družbenega tkiva, ki je bilo poškodovano v teh dolgih letih vojne, predstavljata ogromen izziv za različna verstva, navzoča v Siriji, predvsem krščansko in muslimansko skupnost. Cerkev je dejavna z obsežno mrežo humanitarnih projektov, ki so odprti za vse, brez narodnostno-verskih razlik, zahvaljujoč pomoči, ki prihaja iz različnih človekoljubnih ustanov po vsem svetu.

Sirija je v teh dolgih letih vojne izgubila mir, osebe, mlade, kristjane. Mnogo ljudi je ogromno izgubilo in zdaj izgubljajo še upanje. Državo bi lahko primerjali z nesrečnežem iz prilike o usmiljenem Samarijanu: napadli so jo razbojniki, jo oropali ter napol mrtvo in ponižano pustili ob robu ceste. Čaka, da ji kdo pomaga vstati, na družbenem in gospodarskem področju, ter da ji prizna njeno dostojanstvo. Zato je posebna zahvala namenjena vsem dobrim Samarijanom, med katerimi so nekateri izgubili življenje, ko so ji hoteli izkazati velikodušno solidarnost: mednarodnim humanitarnim ustanovam, verskim organizacijam in posameznikom: »Ne dovolimo, da bi umrlo upanje!«