Kardinal Zen sodi med cerkvene dostojanstvenike, ki v največji meri vplivajo na cerkveno politiko na območju Azije. Kot spominjajo pri avstrijskem Kathpressu, je redovnik Don Boskovih salezijancev že ves čas eden najuglednejših kritikov kitajske vlade in njene verske politike, v zadnjem času pa je izjemno kritičen predvsem do vatikanske politike v njenem odnosu s Kitajsko.

V zahtevnem dialogu med Vatikanom in kitajskim vodstvom v Pekingu je Zen vedno znova nujno opozarjal na preveliko popučanje Rima komunističnemu režimu, ki mu po njegovem mnenju in izkušnjah ne gre zaupati. Večkrat je omenjal celo »izdajo« in »razprodajo« interesov kitajskih katoličanov.

Kardinal Zen je obdobje zasedanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) preživel v Italiji, kar ga je močno zaznamovalo.

Kardinal Zen prihaja iz šanghajske škofije, kjer se je rodil 13. januarja 1932 kot sin krščanskega trgovca s čaji. Odraščal je v zelo revnih razmerah in se je že kot mladenič pridružil redu salezijancev. Med drugim je študiral na redovnih univerzah v Torinu in Rimu. V Italiji je Zen preživel tudi obdobje zasedanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965), ki ga je močno zaznamovalo.

V letih med 1989 in 1996 je predaval filozofijo in zakramentalno teologijo v različnih kitajskih semeniščih, med drugim tudi v Šanghaju. Nato ga je papež Janez Pavel II. (1978-2005) imenoval za soupravitelja škofije v Hongkongu, kjer naj bi pri delu podprl tedanjega škofa. Leta 2002 je Zen prevzel vodenje škofije v sedemmilijonski metropoli z okoli 350.000 katoličani.

Leta 2006 mu je papež Benedikt XVI. podelil kardinalski naziv. Leta 2008 je Zen na papeževo prošnjo spisal meditacije za križev pot v Koloseju na veliki petek, v katerih je premišljeval tudi o zatiranju katoličanov na Kitajskem. Iz protesta proti zakonu o ostrejšem nadzoru nad šolami v Hongkongu je tedaj 79-letni cerkveni dostojanstvenik leta 2011 kljub visokemu krvnemu tlaku in sladkorni bolezni začel gladovno stavko.

FOTO: Wikipedia