Romanje papeža Benedikta XVI. v Sveto deželo, od 8. do 15. maja letos, je imelo mnogo vidikov, predvsem pa je bilo namenjeno katoličanom različnih obredov, da bi jih Petrov naslednik spodbudil in potrdil v veri. O papeževem romanju je v včerajšnji izdaji vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano razmišljal predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani kardinal Walter Kasper, ki se je zaustavil pri pomenu potovanja za odnose med kristjani in judi.

Kardinal Kasper piše, da je bilo velikonočno sporočilo upanja in miru slišati v vseh papeževih pridigah in govorih, in vsepovsod je bilo hvaležno sprejeto. V Sveti deželi so navzoče številne Cerkve in krščanske skupnosti, razdeljenost krščanstva pa ni nikjer tako vidna kot v Jeruzalemu, nikjer drugje pa tudi ni videti tako močne medsebojne odvisnosti kristjanov. Po Kasperjevih besedah je ekumensko delo obrodilo mnogo dobrih sadov tudi v Jeruzalemu, kar so pokazali sprejemi in srečanja svetega očeta s predstavniki drugih krščanskih skupnosti. V zadnjih letih je prišlo do večjega vzajemnega spoštovanja, sodelovanja in bratskih odnosov.

Jeruzalem je sveto mesto za jude, kristjane in muslimane, med papeževim obiskom pa je bilo v ospredju javnega zanimanja predvsem srečanje z judi. Benedikt XVI. ni prišel kot papež nemškega porekla, temveč je prišel kot voditelj vesoljne katoliške Cerkve, da judom ponovno izrazi svojo osebno naklonjenost ter naklonjenost celotne Cerkve.

Njegova zavrnitev vsakršne oblike antisemitizma in obsodba holokavsta je bila ves čas zelo jasna. Tisto, kar je po mnenju vrste judovskih predstavnikov in izraelskih medijev manjkalo v papeževem govoru v muzeju Jad Vašem, je bilo že mnogokrat povedano, je zapisal kardinal Kasper, papežev govor ob obisku muzeja pa označil kot pomemben zato, ker se papež tudi tokrat ni oklenil pričakovanih provokativnih besed, na katere se je že pred časom in mnogokrat odzval. Sveti oče je v govoru pokazal na pomen človekovega imena in njegovo povezanost z dostojanstvom, spregovoril o spominu na vse žrtve nacizma, ki so zapisana v večnosti in ki ga moramo ohranjati tako judje kot kristjani. Papež je nakazal nekaj novega, temeljnega in bistvenega. Dal je novo pobudo in pokazal na novo dimenzijo razmišljanja o holokavstu.

Kritični odzivi na papeževe govore po Kasperjevih besedah prihajajo s strani istih oseb, ki so kritizirale tudi prejšnjega papeža Janeza Pavla II., ve pa se, da je bila drža Benedikta XVI. do hebrejskega ljudstva že dolgo pred izvolitvijo na papeško mesto vedno prijateljska in da se je dobro zavedal njegove zaveze z Bogom. Zato se na kritične glasove ni potrebno posebej ozirati, je zapisal Kasper. Papežev obisk je namreč pokazal, da na lokalni ravni potekajo zelo plodni in bogati odnosi med hebrejsko in krščansko skupnostjo.

Kakor je stalno poudarjal Benedikt XVI., v Sveto deželo ni želel prinesti političnega sporočila, temveč duhovnega. Nagovoril je srce in tudi razum. Kdor nima občutljivosti za duhovne dimenzije in ne odpre srca, je papeževo sporočilo miru lahko presodil kot nepomembno. Ne le vernik, temveč tudi vsak človek dobrega namena ve, da je politične dogovore moč doseči le, če je prej prisotna želja po miru in spravi. Nasilje se lahko premaga le z duhovnostjo, je zapisal Kasper, žal pa danes mnogi ne vedo, da je molitev tista sila, ki lahko spremeni svet. Upanje je močnejše od najbolj žalostnih dogodkov, in to upanje je papež želel in hotel razkriti in okrepiti v kristjanih, judih in muslimanih. Prav zaradi tega je njegovo potovanje tako pomembno in pomenljivo.