Pogovor s filipinskim kardinalom je pripravil Alessandro Gisotti, namestnik uredniškega direktorja vatikanskega Dikasterija za komunikacijo. Kot je povedal kardinal Tagle, je lik sv. Jožefa aktualen in rodoviten ne samo za očete, ampak za vse krščene. Prav zato je papež Frančišek 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve oznanil posebno leto sv. Jožefa in po mnenju kardinala lahko priljubljeni svetnik navdihuje Cerkev tudi v sinodalnem procesu, ki ga je začel sveti oče.

Živimo posebno leto, ki ga je želel papež Frančišek za slavljenje sv. Jožefa. Kakšne sadove bi po vašem mnenju lahko vsi krščeni, vsi mi, prejeli iz tega posebnega leta?

Lik sv. Jožefa je upravičeno povezan z liki očetov. Kljub temu pa menim, da ste pravilno poudarili, kako vsi krščeni lahko potegnemo korist iz tega posebnega leta. Zlasti na sledečih področjih: upam, da bo tako kot sv. Jožef vsak krščeni pozoren na Božji glas in vodstvo. Zlasti v trenutkih življenjskih preizkušenj. Poleg tega, da bodo vsi krščeni zaupali v Boga, da bodo uresničili Božji načrt tudi, kadar stvari ne bodo vedno jasne. Potem pa tudi, da bi bili dobri »oskrbniki«, varuhi ljudi, ki nam jih Bog zaupa.

Vsak krščeni naj bo pozoren na Božji glas in vodstvo.

V pismu Patris corde papež Frančišek poudari pomen sv. Jožefa za današnje očete. Kaj najbolj cenite v tem dokumentu?

Veliko, zelo veliko stvari je, ki nam jih ta dokument ponuja, zlasti očetom. Ena od stvari, ki jih zares cenim, je, da sv. Jožefa predstavi kot človeka, ki sprejema resničnost. Sprejeti resničnost ne pomeni biti pasiven ali preprosto strpen do nečesa. Resničnost sprejema takšno, kakršna je, živi v skladu s to resničnostjo. In ko sprejme to resničnost, vidi, kaj hoče Bog, da on stori, da bi jo spremenil. Včasih smo v skušnjavi, da ne bi sprejeli resničnosti. Živimo v preteklosti, ki smo jo idealizirali. Ali pa živimo v utopiji, ki sploh še ne obstaja. Zato ne vemo, kako spremeniti sedanjost. Sv. Jožef pa je po Patris Corde sprejel resničnost in v tem sprejetju je slišal Božjo Besedo ter pogumno deloval, da bi to resničnost spremenil.

Včasih smo v skušnjavi, da ne bi sprejeli resničnosti.

Prav v zvezi z resničnostjo … dandanes smo navajeni, da imamo prav samo, če govorimo, če imamo v nekem pogovoru zadnjo besedo. Sv. Jožef pa kaže svojo moč tako, da molči, v senci. Kaj nas uči ta drža?

Res je. Ko sem bil bogoslovec, je bilo naše semenišče San José Seminary, oziroma semenišče sv. Jožefa. Tišina je bila ena od kreposti sv. Jožefa, na katero so nas opozorili. Evangelij ne navaja nobene njegove besede, kajti on varuje Božjo Besedo v tišini. Jezus govori v njegovi tišini. On je zaščitil Božjo Besedo pred tistimi, ki so jo hoteli umoriti in utišati. Zato nam to daje poduk. Najprej: naša želja po govoriti, govoriti, govoriti. »Je to zame ali za Božjo Besedo?« Drugič: včasih je tišina najmočnejši govor. Tudi Jezus, ko ga je Pilat sodil, v nekem trenutku molči. Toda v tej njegovi tišini, kdo je bil sojen? Šlo je za pokvarjen sistem, ki ga je razkrinkal Jezusov molk. Zato mislim, da se je Jezus naučil molčanja od sv. Jožefa.

Tišina je bila ena od kreposti sv. Jožefa.

Sv. Jožef je tudi oče, ki gre naprej, ki spremeni pot, da bi zavaroval svojo družino. Kaj njegova vera govori Cerkvi, ki je sedaj zaposlena s sinodalnim procesom?

Sinodalni proces je za nas povabilo, da bi hodili skupaj, da bi potovali skupaj. Jožef nam pokaže način hoje. Z Marijo in Jezusom je prehodil nevarne poti, kakor so ga vodila pojasnila Božjega angela. To je pot, ki pomeni zaščito, ki pomeni skrbeti za. Upajmo, da bomo med sinodalnim procesom lahko razvili to sposobnost ljubiti Jezusa, ljubiti Cerkev. Čeprav bodo opažanja, ki ne bodo vedno pozitivna, moramo to storiti iz skrbi, iz ljubezni, da se bo Jezusovo ime oznanjalo in ohranjalo.

Sinodalni proces je za nas povabilo, da bi hodili skupaj.

Še zadnje, nekoliko bolj osebno vprašanje. Zelo ste vdani sv. Jožefu. To vdanost ste že večkrat izpovedali. Kaj se vas najbolj dotakne pri tem svetniku?

Ta pobožnost mi omogoči, da se obrnem nanj ob različnih priložnostih. Zlasti kadar pridejo težki trenutki in čutim, da sem na tleh ter pravim: »Ne vem, kaj naj storim.« Takrat prosim za varstvo sv. Jožefa. Na poseben način za pogum, da ostanem v senci. Potreben je pogum, zlasti kadar imaš občutek, da imaš pravo zamisel in jo želiš predlagati. Misliš, da imaš pravo rešitev, potem pa prečistiš svoje namene in rečeš: »Počakaj za trenutek, ali uveljavljam samega sebe ali iščem dobro?« Če ne gre toliko za dobro drugih, potem je prav ostati v senci in pustiti, da Bog in Božji angel izpolnita svoja čuda.