Kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je kot poroča Radio Vatikan, za vatikanski časnik L'Osservatore Romano spregovoril o ponedeljkovem konzistoriju za kanonizacijo sedmih blaženih, ki ga je vodil papež Frančišek, povedal več o delu dikasterija, ki ga vodi, in poudaril, da niso svetniki tisti, ki potrebujejo nas, temveč mi ne moremo brez njih.

Vsak svetnik je edinstven, tudi če se njihove poti zdijo podobne

Kardinal je najprej dejal, da je vsak svetnik po svoje edinstven, tudi če se njihove poti morda zdijo podobne. Temelj njihovega svetništva je vedno izkušnja Kristusove ljubezni, ki človeku razvname srce in vodi k pogumnim izbiram. Rdeča nit svetnikov, o katerih so razpravljali na tokratnem konzistoriju, so zgodbe spreobrnjenja: tako iz drugih ver, kot v primeru indijskega mučenca Lazarja, kot iz posvetnosti, o čemer pričata Cezar de Bus in Karel de Foucauld. Poleg tega, je pojasnil kardinal, vidimo znamenja duhovne rodovitnosti, predvsem v povezavi z ustanovitelji redovnih skupnosti. Sedem novih svetnikov pripada različnim časovnim obdobjem: od 16. stoletja do druge polovice 20. stoletja; čas, v katerem so živeli, pa so bo besedah prefekta Kongregacije za svetnike prepletali z nitmi usmiljenja in Božje ljubezni.

Kanonizacija Karla de Foucaulda »v pravem trenutku«

Kardinal Semeraro in zaposleni na Kongregaciji za zadeve svetnikov opažajo, da določena kanonizacija pogosto pride na vrsto v »pravem trenutku«: »V okrožnici Vsi smo bratje je papež Frančišek Karla de Foucaulda navedel kot zgled 'vesoljnega brata' med prebivalci afriške puščave. Po Božji previdnosti bo razglašen za svetnika prav v tem času, po tem, ko je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo, kar je bil tudi pogoj za kanonizacijo.« Po Semerarovih besedah »Bog ve, kako nenehno razsvetljevati pot svojega ljudstva in katerih bakel naj se poslužuje. Verjetno je izmed vseh novih svetnikov de Foucauld najbolj znan po svetu, kljub temu, da si je, ravno nasprotno, prizadeval živeti skrito življenje v skrivnosti Nazareta.«

Posvečeni spominjajo na nebeško lepoto, po kateri hrepenimo

Pet izmed svetnikov, o katerih so razpravljali na ponedeljkovem konzistoriju, je ustanoviteljev oz. ustanoviteljic redovnih skupnosti. Kardinal Semeraro je v odgovoru na vprašanje, kakšna je vloga posvečenih oseb, spomnil na apostolsko spodbudo Vita consecrata (1996) Janeza Pavla II., v kateri je sveti oče zapisal, da je eden izmed stalnih dejavnikov Cerkve prav »cela vrsta ustanoviteljev in ustanoviteljic, svetnikov in svetnic, ki so se odločili za Kristusa z evangeljsko korenitostjo in v bratskem služenju, zlasti ubogim in zapuščenim. Prav v takšnem služenju se še posebej jasno pokaže, kako posvečeno življenje razodeva enovitost zapovedi ljubezni, ko sta neločljivo povezani ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega.« V istem dokumentu je posvečeno življenje prikazano kot »ikona« spremenjenja, s katero je mogoče povezati tako »kontemplativne« kot tudi »dejavne« razsežnosti posvečenega življenja. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium pa pravi, da posvečene osebe, ki sledijo Jezusu z zaobljubami evangeljskih svétov, živijo iz Njega in okušajo intimnost z Ženinom, ki na nek način vnaprej oznanja vstajenje. Za drugi vatikanski cerkveni zbor je torej temeljna vloga posvečenih ta, da spominjajo človeštvo na nebeško lepoto, po kateri vsi hrepenimo.


Občestvo svetnikov FOTO: Wikipedia

Zakaj je smiselno razglasiti svetnike tudi v sodobnem času?

Na vprašanje, zakaj je smiselno razglasiti svetnike, je kardinal odgovoril, da to koristi zemlji in ne nebesom. Kot je pojasnil, je koncil govoril o vsesplošni poklicanosti k svetosti: v konstituciji o Cerkvi je osrednje poglavje tisto, v katerem se razodeva skrivnost Cerkve, in najde svoj poln izraz v blaženi Devici Mariji. Razglasitev svetnikov nam utrjuje prepričanje, da ta poklicanost resnično obstaja; da evangelij 'deluje', da Jezus ne razočara in da lahko zaupamo njegovi Besedi. »Naše delo razločevanja v postopkih za kanonizacijo ne poteka v prvi vrsti z glavo ali s čustvi, ampak na kolenih, to je v molitvi in prošnji k Svetemu Duhu. Svetniki ne potrebujejo naših priznanj – Bog pa še manj! Ko pa jih začnemo ceniti kot takšne, prepoznamo navzočnost Boga med nami,« je dejal prefekt vatikanske kongregacije in dodal, da je za kristjana najbolj tolažilno, če občuti toplino Gospodove bližine.

Postopki in novosti

Kardinal Semeraro je v pogovoru pojasnil tudi korake in merila v postopkih za kanonizacijo. Kot je dejal, so se ti izpopolnili skozi stoletja, predvsem na podlagi predpisov Benedikta XIV., ki je za to kongregacijo Magister. Dikasterij v italijanščino prevaja njegovo knjigo De servorum Dei beatificatione et Beatorum canonizatione (O beatifikaciji Božjih služabnikov in kanonizaciji blaženih): to je mogočno delo v devetih knjigah, ki je že skoraj pripravljeno za objavo. Kongregacija po Semerarovih besedah dela »dobro, prizadevno, vedro in v dobrem ritmu. Med vidnejšimi trenutki so redni sestanki kardinalov in škofov dvakrat mesečno ter tedenski sestanek 'kongresa'. V zadnjih desetletjih so se postopoma pokazali tudi vidiki, ki jih je mogoče izboljšati. Najpomembnejši med njimi se nanaša na Pravilnik za postulatorje, ki bo kmalu na voljo in bo pomagal njihovemu delu zagotoviti najvišjo stopnjo preglednosti in resnosti. Ob tem je treba priznati, da z zmanjšanjem 'pravnega' vidika postopkov obstaja nevarnost, da bi oslabela tudi temeljitost, ki je potrebna pri ugotavljanju resnice, in to bi pomenilo neodpustljivo lahkomiselnost. Pomembno je tudi, da že na začetku določijo, kateremu itinerariju bo sledil določen postopek: ali gre za junaške kreposti, mučeništvo ali darovanje življenja.

Razlika med pogumom in svetostjo

Ob koncu pogovora je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov še pojasnil razliko med pogumom npr. zdravstvenih delavcev, kateremu smo priče tudi v času epidemije, in junaškimi krepostmi, ki so znamenje svetosti: »Bog je ljubezen, vsak izraz pristne dejavne ljubezni ima svoj prstni odtis. Vendar obstajajo razlike. Medtem ko junaki tega sveta kažejo, kaj zmore storiti človek, svetnik kaže, kaj zmore storiti Bog. S tem, ko Cerkev razglasi za svetnika enega izmed svojih otrok, ne povišuje človeškega dela, ampak poveličuje živega Kristusa v njem. Krščansko junaštvo oznanja Boga in po svetu širi njegovo milost in blagoslov, brez česar ne moremo živeti.«