Andrea Tornielli, uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo se je v imenu Vatikanskih medijev pred začetkom pomembnega dogodka pogovarjal z dunajskim nadškofom Christophom Schönbornom. Njun pogovor povzemamo po slovenskem uredništvu Vatikanskih medijev.

Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako na evangeljski način živeti cerkveno občestvo.

»Sinodalnost je modus operandi cerkvenega občestva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vprašanjih in odločitvah, o vidikih življenja Cerkve. Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako na evangeljski način živeti cerkveno občestvo, o skupni hoji vseh članov Božjega ljudstva,« je dunajski nadškof Christoph Schönborn povzel osrednjo točko skorajšnjega sinodalnega zasedanja in opozoril na povezavo med sinodo, ki jo Cerkev doživlja, in tisto iz leta 1985, ki je bila posvečena cerkvenemu občestvu.

Sinoda je poskus, da bi poglobili, da bi se naučili, da bi izkusili pot razločevanja.

Eminenca, začela se bo prva od dveh sinod o sinodalnosti: kaj pričakujete, da bi se lahko pokazalo iz tega skupnega dela?

Na tej sinodi se lahko zgodi marsikaj, ne vemo. Papež Frančišek nas je postavil na precej enkratno pot, na pot poslušanja in razločevanja. To so stvari, ki jih je treba vedno uresničevati, to so temeljne stvari za življenje Cerkve, vendar je papež postavil še izrecnejši poudarek na vprašanju razločevanja: kaj nam kaže Gospod? Kaj hoče danes za nas, za Cerkev? Torej je sinoda poskus, da bi poglobili, da bi se naučili, da bi izkusili to pot razločevanja.

V dunajski Cerkvi ste pred nekaj leti obhajali škofijsko sinodo. Kaj se je zgodilo?

Malo vas moram popraviti: ni šlo za škofijsko sinodo. Škofijska sinoda ima zelo natančna pravila, ki so določena v kanonskem pravu. Imel sem zamisel, ki smo jo delili z mnogimi, da bi ubrali drugo pot, pot škofijskih zborov. Imeli smo jih pet, vsakega s 1.400, 1.500 delegati, ki so prihajali iz župnij, iz ustanov, iz redov, iz različnih stvarnosti v škofiji. Vodilna zamisel je bila tista, ki jo je papež Frančišek večkrat poudaril, torej ideja Zbora apostolov, o katerem beremo v Apostolskih delih. Škofiji sem predlagal: med seboj se na urejen način pogovarjajmo o tem, kar smo doživeli na svoji poti z Gospodom, kaj nam je Bog dal zaznati v našem življenju, v naših župnijah.

Sveti Duh je odločil in mi z njim …

Kaj se vas je v odvijanju procesa najbolj dotaknilo?

Metodologija je bila iz Apostolskih del. V tistem času je obstajal problem, in sicer poganov, ki so postali kristjani: ali jih je treba krstiti ali ne? In če se krstijo, ali morajo sprejeti tudi judovsko postavo ali je vera v Kristusa dovolj? Da bi rešili to dramatično vprašanje, so prisluhnili izkušnjam in opravili razločevanje. Govoril je Peter, potem sta govorila Pavel in Barnaba, in nazadnje je ves zbor poslušal in molil. Na koncu so prišli do tega zaključka: »Sveti Duh je odločil in mi z njim …« Ko me je papež Frančišek prosil, naj imam uvodni govor za 50. obletnico ustanovitve sinode leta 2015 v dvorani Pavla VI., pred njegovim slovitim govorom o sinodalnosti, sem moral narediti povzetek tega, kaj je sinoda. Najprej sem govoril o izkustvu prvotne Cerkve. In mislim, da bi bila ta pot – papež Frančišek je to večkrat ponovil – pot pripovedovanja, poslušanja in razločevanja, dobra za sinodalno pot, ki jo sedaj živimo.

Kakšna je ocena škofijskih zborov?

Kar smo skušali narediti v škofijah, je gotovo poglobilo občestvo med nami, je spodbudilo pastoralne pobude. Nismo glasovali, nismo sprejemali sklepov in ne objavili besedil. Podelili smo življenje Cerkve v luči naših izkušenj. To je bila metoda teh petih škofijskih zborov. Šlo je za zelo pozitivno izkušnjo, v težkem času, saj se je zgodila vsa drama zlorab in krize verodostojnosti Cerkve. Resnično pa smo imeli močno izkušnjo vere in občestva in to nam je zagotovo pomagalo, da smo šli naprej, ne da bi izgubili pogum.

Sinodalnost je zelo preprosta: je modus operandi cerkvenega občestva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vprašanjih in odločitvah, pri vidikih življenja Cerkve.

»Sinoda o sinodalnosti«: ta naslov se lahko zdi daleč od občutka ljudi, kot nekoliko tehničen naslov. Kaj mislite o tem?

Na sinodi leta 1985 nisem sodeloval kot škof, ampak kot teolog. Bil sem eden od teologov, ki so sodelovali na tej sinodi, ki je potekala dvajset let po koncu koncila, tema pa je bila občestvo, communio, bistvena beseda 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Tudi ta sinoda ni imela posebne teme, ampak je bila skoraj sinoda o občestvu, communio kot bistveno znamenje Cerkve, kot značilnost Cerkvenega življenja. Mislim, da je sinoda o sinodalnosti nekaj podobnega. Sinodalnost je zelo preprosta: je modus operandi cerkvenega občestva, sodelovanje tudi pri vodstvenih vprašanjih in odločitvah, pri vidikih življenja Cerkve. Sinoda o sinodalnosti je sinoda o tem, kako živeti evangeljsko, na način, ki ustreza življenju evangelija, cerkvenemu občestvu, skupni hoji Božjega ljudstva, vseh članov Božjega ljudstva. Seveda lahko rečemo, da je imela večina sinod od leta 1965 bolj določeno temo: na primer pokora ali družina, kot smo jo imeli v letih 2014 – 15. Vendar mislim, da je ta tema o sinodalnosti nadaljnji korak v sprejemanju 2. vatikanskega koncila, communio in modus operandi tega communio, sinodalnost. Potem ne smemo pozabiti, da se skupna hoja sinodalnosti ne dogaja samo v sodobnosti, ampak tudi v zgodovini. Sinodalnost torej pomeni tudi spominjanje poti tistih, ki so bili v veri pred nami.

Papež Frančišek vztraja pri poudarku, da je sinoda sestavljena iz molitve, iz poslušanja Svetega Duha, medsebojnega poslušanja in razločevanja. In je drugačna od dela parlamenta – enako pozitivnega – ki je podvrženo logiki večine in manjšine.

Rekli ste, da je delo parlamenta nekaj pozitivnega. Hvaležni smo vsem državam, ki imajo parlament, pravi parlament, parlamentarno demokracijo. Rad bi dodal majhno opombo. Gotovo, parlament ne kliče izrecno Svetega Duha. V nekaterih parlamentih obstaja tradicija molitve, redki so, vendar so. Toda mislim na tisti osupljivi govor papeža Benedikta v parlamentu v Londonu, kjer je pokazal, da je tudi v parlamentarni demokraciji nekaj razločevanja … Govoril je o vesti Tomaža Moora: ta je moral zavzeti stališče, ki je bilo nasprotno kraljevemu; predvsem pa je govoril o neki odločitvi londonskega parlamenta, o odločitvi o odpravi suženjstva, pri čemer je pokazal, kako je prišlo v parlamentarnih razpravah do napredka v zavedanju, da je suženjstvo nasprotno človekovemu dostojanstvu. Zato bi rad dodal pozitivno besedo o delu parlamenta. Čeprav sinoda seveda ni parlament, to ne pomeni, da delo parlamenta ni nekaj dobrega.