»Kardinalova knjiga spominov na 716 straneh in v interakciji z več kot 1600 osebnimi imeni ni le osebni obračun z avtorjevim življenjem in delom, ampak tudi pronicljiv dokument časa in prostora tako slovenskega kot svetovnega družbenega in cerkvenega dogajanja zadnjih osmih desetletij,« je v uvodu v predstavitev dejala Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala. Kot zapiše kardinal v knjigi: »Pokažem se tak, kot sem: z živim in dejavnim spominom na mladostno prebujenje pod Južnim križem in z razkošjem francoske kulture, z avguštinovskim odkritjem Boga kot lepote in pojmovanjem Cerkve kot prostora svobode.«

Predstavitev kardinalove knjige v dvorani nadškofije Ljubljana je gostil nadškof Stanislav Zore, predstavitve so se udeležili tudi upokojeni nadškof Anton Stres, pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar, apostolski nuncij v Iraku Mitja Leskovar, vizitator misijonske družbe Robert Petkovšek, kardinalovi trije tajniki, sodelavci na nadškofiji, prijatelji in številni novinarji. FOTO: Ivo Žajdela

Kardinal Rode je izrazil upanje, da bo njegovo pričevanje, v katerem se ne ogne niti hudih medijskih obtožb, »pri večini sprejeto vsaj z razumevanjem, če ne s simpatijo. Bog daj.«

»Škofje se redko izpovedujejo«

»Mislim, da se škofje redko izpovedujejo,« je pritegnil k poslušanju zbrane kardinal Rode: »Denimo, da hodijo k spovedi, a da se javno izpovedujejo, pa je bolj redko.« Izpostavil je tri svoje predhodnike na čelu ljubljanske škofije: »Nekaj je o sebi pisal Tomaž Hren, veliko škof Anton Jeglič - pa vendar ne toliko o sebi kot o župnikih in politikih, škof Vovk je opisoval poročila z njegovih srečanj in nočnih pogovorih na OZNI. Drugače pa mislim, da slovenski škofje niso veliko pisali o sebi.« Kardinal je dejal, da se zaveda, da se je s pisanjem »izpostavil, in vem, da tudi malo tvegam. A vse, kar sem zapisal, je iskreno moje. Seveda pa vsega škof o sebi ne more povedati: zaradi diskretnosti, zaradi modrosti ali da ne bi ranil drugega.« Ko je pisal spomine, piše v uvodu, je imel pred očmi prijaznega, ideološko neobremenjenega, razgledanega in zrelega bralca, ki življenje in ljudi presoja iz neke globine, modro in trezno, brez zamer in zavisti, če mogoče, z dobrohotnim nasmeškom. Verjamem, da so slovenski bralci taki, a ne vsi. Zato se ne bi čudil nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskim zgražanjem.« Se pač ni držal, kot je dejal, »Gospodovega priporočila: 'Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo'.« Kljub temu je izrazil upanje, da bo njegovo pričevanje, v katerem se ne ogne niti hudih medijskih obtožb, »pri večini sprejeto vsaj z razumevanjem, če ne s simpatijo. Bog daj.«

Pogovor s kardinalom Francem Rodetom je vodil p. Edvard Kovač. FOTO: Ivo Žajdela

Biti hvaležen pomeni ljubiti Boga zaradi podarjenih darov, zaradi občutka obdarjenosti – ljubezen vzcveti iz ljubezni.

»Ljubezen vzcveti iz ljubezni«

Skozi »intenzivnost življenja in spominov« je kardinala v pogovoru popeljal frančiškan dr. p. Edvard Kovač; govorila sta o kulturi in umetnosti, o vzrokih in posledicah janzenizma pri nas, o svetnikih, ki so vplivali na kardinalovo življenje … Že v uvodu v predstavitev knjige pa je spregovoril br. Jan Dominik Bogataj: »Spominjati se pomeni vračati se k srcu,« je dejal: »Želja po izpovedi, confessio je po besedah Bogataja »pravzaprav glasna razglasitev – čeprav jo včasih sliši zgolj Bog – Božje hvale. Gre za hvalnico, izpoved, izraz spoznanja. Biti hvaležen pomeni ljubiti Boga zaradi podarjenih darov, zaradi občutka obdarjenosti – ljubezen vzcveti iz ljubezni,« je navedel sv. Avguština Bogataj in ob Confessio, torej želji po izpovedi, izpostavil še Exomologesis, priznati zablode, obsoditi greh, grešnika pa priporočiti Božjemu usmiljenju, Recordare, spominjati se, kar pomeni vračati se k srcu, in Donum, zavračanje sveta, kar kardinal, kot je poudaril br. Bogataj »že z naslovom izraža temeljno dobrost ustvarjenega sveta.«

Prireditev sta z glasbo obogatila Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt. FOTO: Ivo Žajdela

Pred nami je knjiga, ki je neprecenljivo memoarsko pričevanje človeka , ki je v Cerkvi in družbi, v Sloveniji in svetu pustil viden pečat.

»Osupne kardinalova literarna moč«

Knjiga je izšla ob srebrnem jubileju škofovskega posvečenja Franca Rodeta, je povedala ravnateljica celjske Mohorjeve dr. Tanja Ozvatič: »Prvi odzivi, ki jih dobivamo na knjigo, so pohvalni, v presežkih. Ne delam pa si utvar, da ne bodo v javnosti odmevali tudi kakšni drugačni. Ne glede na odzive pa ostaja dejstvo, da je pred nami knjiga, ki je neprecenljivo memoarsko pričevanje človeka , ki je v Cerkvi in družbi, v Sloveniji in svetu pustil viden pečat.« V spominih iz let mladosti so kardinalovi zapisi postregli močna notranja doživetja, spoznanja, srečanja, je dejala Ozvatičeva: »Knjiga je poklon fantaziji Breznikove rodbine in realizmu Rodetove – zapis prve omembe rodbine sega v leto 1584, beremo. Knjiga je pričevanje svetovljana o globoki ukoreninjenosti v slovensko zemljo, iz katere so bili toliko prisiljeni pretrgati vse vezi. Je tudi odkrito razgaljenje mladostnih sanj, hrepenenj , zahtevnosti do samega sebe, ki je verjetno odgovor na imanentno dano stremljenje k veličini in junaštvu.« Ozvatičeva je poudarila, da »na nemalo mestih prav osupne njegova literarna moč«. V drugem delu knjige pa je, kot je dejala Ozvatičeva, »teža pripovedi o zunanjem dogajanju in službah, ki jih je dr. Rodetu zaupala Cerkev. Pri tem pa avtor v svojem slogu poudarja: nisem zlatnik, da bi vsem ugajal. Neodvisnost od javnega mnenja mi daje svobodo osebnega dojemanja stvari in pogum jasne besede. In takšnega kardinala beremo tudi v knjigi,« je sklenila nagovor ravnateljica Mohorjeve založbe. Prireditev sta z glasbo obogatila Andreja Zakonjšek Krt in Primož Krt.