»Vsako trpljenje lahko na skrivnosten način privede do dobrega,« so besede kardinala Georgea Pella, ki je bil v Avstraliji zaradi obtožb spolne zlorabe mladoletnih obsojen na šestletno zaporno kazen in je več kot leto dni preživel v zaporu, dokler ga tamkajšnje vrhovno sodišče ni lani tik pred velikonočnimi prazniki oprostilo vseh točk obtožnice. Dotlej je v domovini veljal za »državnega sovražnika št. 1«, mnogi ljudje so ga odkrito sovražili in ga brez milosti zmerjali. Kardinal je za katoliško televizijo EWTN iz svojega stanovanja v Rimu pred kratkim spregovoril o svoji izkušnji trpljenja v preteklih letih.

Kot je pojasnil, je od vsega začetka opozarjal na nesmiselnost obtožb. Vsakdo, ki pozna razmere v stolni cerkvi po nedeljski maši, ki se je udeleži veliko število vernikov, cerkvenih pevcev in ministrantov, se zaveda, da spolna zloraba mladoletnikov v takšnih okoliščinah ni mogoča. Celo nekateri njegovi nasprotniki niso bili prepričani v njegovo krivdo, kljub temu pa so govorili: »Tudi če je nedolžen, si zasluži kazen za vse grehe Katoliške cerkve.« V očeh mnogih je bil torej grešni kozel.

Pell poudarja, da se Cerkev mora soočati s sramotnimi dejstvi spolnih zlorab; vernike, ki so na ta način v Cerkvi doživeli globoko razočaranje, pa vabi, naj se ne ozirajo izključno na skrajno negativne naslove v medijih, temveč naj si ogledajo tudi prizadevanja Cerkve za človeštvo kot celoto in naj preverijo, kaj ima o tem povedati Jezus Kristus.

Strašljivi občutki nemoči v zaporu, pisanje dnevnikov zdravilno

Kako je doživljal obdobje v zaporu? Kardinal pojasnjuje, da je občutil strašljivo nemoč, obsodba je bila zanj sprva velik pretres. Od ljudi je dobival pisma, v katerih so mu zagotavljali, da bi zanj z veseljem darovali svoje trpljenje. To mu je pomagalo pri spoznanju, da je nad vsem ena sama sodba, da zemeljsko življenje ni najpomembnejše in da trpljenje na skrivnosten način lahko privede do dobrega. Postalo mu je jasno, kako Cerkvi dolguje, da se ne sprijazni s krivično obtožbo, temveč da se mora nanjo pritožiti.

Pri tem je Pell spomnil na svetega mučenca Tomaža Mora, angleškega odvetnika, ki se je odločno branil pred vsemi očitki, ki so leteli na njegov račun. Pell je pojasnil, da sicer ni vedel, kakšen načrt za njegovo trpljenje obstaja v Božji previdnosti, toda zaupal je, da bo na koncu zmagala resnica. Pisanje dnevnikov je bilo zanj izjemno zdravilno, te dnevnike pa je ob koncu minulega leta tudi objavil v knjižni obliki.

Kardinal priznava, da se sprva ni nameraval vrniti v Rim, saj se je v Avstraliji že lepo vživel v svoji hiški z vrtom in z vsemi prijatelji. Vendarle pa je želel z vrnitvijo v Vatikan še podkrepiti svojo nedolžnost. Pell izrecno pozdravlja vse pobude svojega naslednika na položaju prefekta vatikanskega tajništva za ekonomijo, španskega jezuita p. Juana Antonia Guerrera Alvesa; tudi sam je že pred odhodom v Avstralijo spodbujal k profesionalnemu upravljanju in nadzoru vatikanskih naložb, da bi preprečil »zdrs v svet senc«, kot je dejal. Predvidena ustanovitev odbora za naložbe je korak v pravi smeri.

Kardinal ohranja svoj smisel za humor

Ali obstaja kakšna povezava med njegovimi poskusi za preglednost vatikanskih financ in obtožb, ki so se pojavile proti njemu? Pri odgovoru na to vprašanje Pell ostaja zadržan in previden: za to ni dokazov, toda iz »pravih« krogov je slišal, da so bili zadovoljni s sodnim postopkom proti njemu in z njim povezanim odhodom iz Vatikana v Avstralijo.

Kardinal je ob koncu pogovora še razkril, da si v prihodnosti želi pisati, predavati, še naprej sodelovati v življenju Cerkve in se dobro pripraviti na smrt. Pell svojega smisla za humor tudi v avstralskem zaporu ni izgubil.