Papež bo 40. mednarodno apostolsko potovanje začel 31. januarja v Demokratični republiki Kongo in ga sklenil 5. februarja v Južnem Sudanu, spominjajo pri Radiu Vatikan. Vsi dogodki so načrtovani v prestolnicah obeh držav, torej v Kinšasi in Džubi. Papež tamkajšnjim prebivalcem, ki se že dolgo soočajo s težkimi družbenimi in političnimi razmerami, prinaša Božjo besedo, predvsem pa upanje na mir in dialog. Obisk Južnega Sudana bo imel tudi ekumenski prizvok, saj se bosta papežu Frančišku tam pridružila primas anglikanske Cerkve v Združenem kraljestvu, canterburyjski nadškof Justin Welby, in moderator škotske Cerkve Iain Greenshields. To bo »ekumenizem pričevanja«, je v pogovori izpostavil vatikanski državni tajnik in pojasnil, da bo obisk zaznamovan z bližino Cerkvam in območnim skupnostim ter z upanjem na spravo v teh dveh državah, ki se soočata z milijoni beguncev, gverilskimi spopadi ter etničnimi in političnimi napetostmi.

Pastoralni in družbenopolitični vidik potovanja

Papež se v Demokratično republiko Kongo in Južni Sudan odpravlja kot pastir, ki se želi srečati z Božjim ljudstvom, obenem pa tudi kot romar miru in sprave, pojasnjuje kardinal: »Kot na vsakem apostolskem potovanju želi sveti oče tudi tokrat najprej biti blizu Cerkvi in krajevnemu prebivalstvu ter se srečati s tamkajšnjimi verniki. Rekel bi, da je pri tem obisku ta želja še posebej močna, ker gre za dolgo pričakovano potovanje, ki ga je papež moral preložiti zaradi težav s kolenom, in ker gre za dve državi, ki sta zaradi sporov v posebno težkem položaju.«

Papeževa navzočnost, njegove besede in pričevanje naj bi v Kongu in Južnem Sudanu pripomogli k prenehanju nasilja ter okrepili procese miru in sprave.

Apostolsko potovanje ima torej dva vidika: pastoralnega, v smislu bližine krajevnim cerkvenim skupnostim, in družbenopolitičnega, pri čemer se pričakuje, da bodo »papeževa navzočnost, njegove besede in pričevanje pripomogli k prenehanju nasilja ter okrepili procese miru in sprave«.

Tolažba in spodbuda k upanju

V Demokratični republiki Kongo se bo papež med drugim srečal z žrtvami nasilja na vzhodu države. Kardinal Parolin je ob tem izrazil upanje, da bi srečanje lahko ozdravilo te zelo globoke rane, saj nasilje, nasprotovanja in spori trajajo že zelo dolgo. »Da se bo papež srečal z žrtvami teh razmer, je zelo pomembna gesta, ki bo zagotovo prinesla tolažbo. Menim, da je prvi vidik in prva razsežnost tega srečanja ravno tolažba prebivalstva, ki je trpelo zaradi mnogih mrtvih in beguncev. Drugi vidik je spodbuda, da ne bi izgubili vere in upanja, se prepustili maščevanju in še povečali spore, ampak da bi cilj postal mir. Namen papeževega srečanja s temi žrtvami sta občestvo in bratstvo.«

Sprejeti konkretne korake na poti k miru

Kardinal Parolin je spregovoril tudi o vlogi verstev pri doseganju stabilnih razmer v Južnem Sudanu, kamor bo sveti oče prispel v petek, 3. februarja. Krščanske Cerkve delujejo v prid vsega prebivalstva in pogosto dosežejo kraje, kamor mednarodne ustanove včasih ne morejo priti. »Zato uživajo zaupanje in ugled med prebivalstvom, kar jim je omogočilo, da imajo pomembno vlogo v zapletenem mednarodnem dialogu,« je pojasnil kardinal.

Papež Frančišek je leta 2019 poljubil noge južnosudanskemu predsedniku kot znamenje prošnje za mir.

Ob tem je spomnil, da je leta 2019 papež Frančišek poljubil noge južnosudanskemu predsedniku kot znamenje prošnje za mir. Po Parolinovih besedah je to bilo »preroško dejanje«, ki se ga tudi sam predsednik še vedno z ganjenostjo spominja. »To je gesta, ki zavezuje oblasti, da sprejmejo konkretne korake na poti k miru. Upajmo, da bo to potovanje zagotovilo nadaljevanje tega zelo posebnega trenutka in jih spodbudilo k sprejemanju konkretnih in zelo praktičnih odločitev, da bi mirovni proces lahko dosegel svoj cilj.«

Ekumenizem pričevanja

Kot rečeno, ima potovanje v Južni Sudan izrazito ekumensko potezo, saj bo papež potoval skupaj s canterburyjskim nadškofom Welbyjem in moderatorjem škotske Cerkve Greenshieldsom. Po besedah kardinala Parolina gre za »ekumenizem pričevanja«: »Že samo dejstvo, da bodo vsi trije skupaj, je znamenje, da je mogoče najti načine občestva kljub razlikam.« Kardinal je izpostavil tudi skupno prizadevanje različnih verskih skupin v državi, da bi skupaj pričevali evangelij in bili zagovorniki miru.

Mednarodna skupnost mora sodelovati s političnimi voditelji posameznih držav, državi v tem občutljivem trenutku podpirati in ju spremljati.

Predanost in skupno prizadevanje vseh

Spremembe v obeh afriških državah, kjer velika revščina in nenehni spori hodijo z roko v roki z upanjem na boljšo prihodnost, so po Parolinovih besedah zelo počasne. Potrebna sta predanost in skupno prizadevanje vseh. »Posamezni državi si bosta morali prizadevati za oblikovanje politik, ki bodo dejansko temeljile na pravičnosti in miru. Mednarodna skupnost mora sodelovati s političnimi voditelji posameznih držav, podpirati državi v tem občutljivem trenutku in ju spremljati pri doseganju celovitega družbenega, gospodarskega in institucionalnega razvoja. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga Cerkva, zlasti na človekoljubnem, izobraževalnem in zdravstvenem področju.«

Kardinal upa, da bo potovanje »zaznamovalo trenutek preobrata v pogosto tragičnih dogodkih v teh dveh državah in okrepilo dobro voljo vseh«.

Upanje na preobrat

Kardinal Parolin je v pogovoru izrazil zadovoljstvo, da lahko papeža Frančiška spremlja na potovanju v Demokratično republiko Kongo in Južni Sudan. Spomnil je, da je državi obiskal že julija lani, ko je bilo sprva načrtovano potovanje odpovedano zaradi papeževih zdravstvenih težav. Tamkajšnji prebivalci po njegovih besedah z velikim veseljem pričakujejo svetega očeta. Kardinal upa, da bo potovanje »zaznamovalo trenutek preobrata v pogosto tragičnih dogodkih v teh dveh državah in okrepilo dobro voljo vseh«, saj je na strani vseh velika potreba po »obnovljenem zavzemanju«. Če bo prišlo do te zavzetosti za spremembe, bosta državi lahko prišli iz sedanjih konfliktnih razmer, lažje bo zagotoviti pravičen razvoj vsega prebivalstva, državi pa se bosta usmerili na pot v boljšo prihodnost.