Vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin je v pogovoru za španske medije na letošnji velikonočni ponedeljek predstavil svoja stališča o številnih aktualnih cerkveno-političnih vprašanjih. Za španski radio COPE je spregovoril o razmerah na Kitajskem, o izgubi vere v Evropi, o reformi rimske kurije in svojem osebnem odnosu s papežem Frančiškom. V luči zahtevnega položaja Cerkve v komunistični Kitajski je kardinal prepričan, da so šli koraki, ki jih je Vatikan doslej storil, v pravo smer, »tudi če še niso rešili vseh obstoječih problemov«. Vatikan si želi zaščititi tamkajšnje katoličane in jim »omogočiti čim bolj normalno življenje«. Osnovni pogoj pri tem pa je občestvo s Petrovim naslednikom.

Vatikan je leta 2018 s Kitajsko sklenil začasni sporazum o imenovanju škofov, dogovor je bil lansko jesen podaljšan. Po mnenju kritikov je Sveti sedež s tem naredil veliko napako.

Vprašanje splava - pomanjkanje razuma in ne vere

»Pričevati moramo svojo vero,« je italijanski cerkveni dostojanstvenik poudaril z mislijo na močno nihajočo vernost v številnih delih sveta. To je še posebej pomembno v Evropi, kjer se pojavljajo vedno novi zakoni, ki se oddaljujejo od evropskih krščanskih korenin. V zvezi s tem kardinal Parolin po lastnih besedah občuti »velikansko izgubo vere«. »Osnovna težava - recimo pri razpravi o splavu - pa je pomanjkanje razuma in ne vere,« je prepričan vatikanski diplomat.

Glede notranjecerkvenih napetosti med konservativnim krilom in reformisti kardinal Parolin vidi »razlog za zaskrbljenost«. Papež Frančišek si zelo prizadeva za reformo Cerkve, kar pa pri mnogih povzroča zmedo, kajti ne zmorejo razločiti »med temeljnimi nespremenljivimi stvarmi in tem, kar ni temeljnega pomena in je preprosto treba spremeniti«.

Za večjo verodostojnost Cerkve pri oznanjevanju evangelija

Glede reforme rimske kurije je kardinal Parolin napovedal, da se vloga državnega tajništva ne bo spremenila. Njegov odnos s papežem Frančiškom je izvrsten. Sveti oče in državni tajnik imata sicer »precej različna značaja«, vendar je to na tem položaju kvečjemu prednost. Navsezadnje gre za to, »da svoje razlike spremenimo v bogastvo za svet«.

Kdor se Frančišku približa, opazi, »da je preprost človek, ki mu protokol ne pomeni veliko«. Papežu je dosti več do tega, da se srečuje z ljudmi; želi si, da bi »Cerkev v oznanjevanju evangelija postala še bolj verodostojna«.