64-letni kardinal je nadškof Luksemburga, jezuit, predsednik ComECE in podpredsednik Sveta konferenc evropskih škofov, papež Frančišek pa ga je imenoval tudi za glavnega poročevalca vesoljne sinode.

Po besedah kardinala Hollericha v pripravljalni fazi prihodnjega zasedanja škofovske sinode vedno bolj prihaja v ospredje nujna potreba po pastoralnih spremembah: trdno ukoreninjeni v evangeliju moramo njegovo sporočilo znati oznanjati današnjemu človeku, kar pa pomeni, da se moramo biti pripravljeni spremeniti tudi sami, njegove besede povzemajo pri Radiu Vatikan.

Svet nas opazuje in ocenjuje, kako živimo evangelij.

V vseh evropskih državah, ki sodelujejo v sinodalnem postopku, se je veliko govorilo o občestvu in soudeleženosti, zelo malo pa o poslanstvu, meni luksemburški kardinal: »Mislim, da danes v Evropi trpimo za patologijo, saj nam ne uspeva jasno prepoznavati poslanstva Cerkve. Vedno govorimo o strukturah, kar gotovo ni slabo, saj so strukture pomembne in jih je vsekakor treba premisliti. Toda nikakor ne govorimo dovolj o poslanstvu Cerkve, ki je oznanjevanje evangelija. Oznanjati in predvsem pričevati o smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. V današnjem sekulariziranem svetu neposrednega oznanjevanja vedno ne razumejo, naše pričevanje pa zagotovo. Svet nas opazuje in ocenjuje, kako živimo evangelij. Malce podobno kot pri učiteljih v šoli: to, kar govorijo, je vsekakor pomembno, še pomembnejše pa je to, kar povedo o sebi. V našem primeru gre za skladnost z evangelijem … Tisti, ki niso v Cerkvi, včasih bolje razumejo evangelij kot tisti, ki so znotraj Cerkve.«

Univerzalno duhovništvo je stvar vseh krščenih

Kardinal v pogovoru pojasni, da je »pojem sinodalnosti« uvedel papež Pavel VI. kot zahtevo kolegialnosti in občestva med škofi. Drugi vatikanski koncil je dokončal, kar je ostalo od prvega vatikanskega koncila, ki se je v celoti osredinil na lik in izključno mesto rimskega papeža ter s tem na opredelitev vloge škofa. Dokument Lumen Gentium prvič uvede pojem »Božje ljudstvo na poti« in pojmovanje Cerkve kot »templja Svetega Duha« ter izpostavi »univerzalno duhovništvo«, ki je stvar vseh krščenih. Po kardinalovem mnenju ta »ogromna spoznanja koncilskih očetov še niso bila ustrezno razvita«.

Škofje se morajo resno in poglobljeno posvetiti formaciji prihodnjih duhovnikov.

»Vsem duhovnikom mora biti jasno, da ni službenega duhovništva brez univerzalnega duhovništva kristjanov, saj iz tega izvira. Zavedam se, da težavo pri asimilaciji tako temeljnega pojma ovira formacija duhovnikov, ki še vedno vztraja pri 'ontološki različnosti', ki pa je ni. Teologi se morajo lotiti tega vprašanja in pripraviti natančnejše opredelitve glede značaja in zakramentalne milosti. Predvsem pa se morajo škofje resno in poglobljeno posvetiti formaciji prihodnjih duhovnikov. Še danes imamo semenišča, ki bi jih sam označil kot 'liberalizirane tridentince'.

Papež Frančišek ni liberalen: je radikalen!

Poglejmo si papeža Frančiška: v Evropi pogosto slišimo, da je Frančišek liberalen papež. Papež Frančišek ni liberalen: je radikalen! Živi radikalnost evangelija. To je celostni vzorec ne le njegovega poslanstva, ampak tudi njegovega življenja, saj je ponotranjil radikalnost evangelija. Pomislite na njegovo radikalnost pri usmiljenju, pa tudi pri oznanjevanju Božjega kraljestva. Ne moreš šest let držati mladega človeka ločenega od sveta v samostanskem življenju in se potem pritoževati, da je na koncu postal drugačen. Ponavljam: ne gre za problem struktur, temveč za problem poslanstva. Razumeti ali bolje rečeno znova razumeti moramo, kaj danes pomeni biti župnik. Prav tako se moramo vsi vprašati, kaj danes pomeni biti kristjan. To je bistvo zadeve. To vprašanje je tudi značilnost tega pontifikata: sprejeti neustreznost pastorale, ki je otrok preteklih obdobij, in na novo premisliti o poslanstvu. Odločitev, ki ima resne in pogumne teološke posledice.«

Kaj pa laiki?

In kakšna drža je dodeljena laikom? Po mnenju kardinala bo »tako zaradi izida sinode kot zaradi zmanjšanja števila poklicev ravnovesje med laiki in duhovniki v prihodnosti zelo drugačno od sedanjega«. Obstaja pa »ovira za razvoj konstruktivnega dialoga«, ki jo bo najprej treba odpraviti: gre za dejstvo, da se »soočenje pogosto vrti okoli teme oblasti«, in po kardinalovih besedah je dober primer za to nemška sinoda, ki je močno pod tem vplivom.

Če ljudje avtoriteto škofa ali župnika razumejo kot oblast, potem imamo težavo.

Povsem napačno je, je prepričan kardinal Hollerich, da je soočenje znotraj Cerkve omejeno na vprašanje oblasti, tako s strani tistih, ki oblast 'izpodbijajo', kot tistih, ki jo 'branijo'. Sinodalnost daleč presega razpravo o oblasti. Če ljudje avtoriteto škofa ali župnika razumejo kot oblast, potem imamo težavo. Kajti mi smo posvečeni za službo, za služenje. In avtoriteta ni oblast.«

Čas velikih antropoloških sprememb

Na vprašanje o pastorali, ki ne ustreza današnjemu času, je kardinal Hollerich odgovarjal s pojasnilom o antropoloških spremembah: »Moja generacija je doživela in doživlja spremembe, ki jih ni doživela še nobena generacija. Rekel bi, da je največja sprememba od časa izuma kolesa, s to razliko, da se danes vse spreminja s hitrostjo, ki je bila še pred nekaj desetletji nepojmljiva. Zanimivo je, kako se na primer petnajstletni fant korenito razlikuje od dvajsetletnika. Danes si tega ne moremo niti predstavljati, vendar bo prišlo do zelo velikih antropoloških sprememb. Z zavedanjem, da lahko človek le delno vpliva na svoj razvoj.« Po mnenju kardinala namreč ne govorimo le o kulturni antropologiji, temveč o spremembah, ki se nanašajo tudi na biološko področje.

Odkrito povedano naše pastoralno delo nagovarja človeka, ki več ne obstaja.

»Nočem zveneti pregrobo, toda odkrito povedano naše pastoralno delo nagovarja človeka, ki več ne obstaja. Znati bi morali oznanjati evangelij in poskrbeti, da ga bo razumel današnji človek, ki ga večinoma ne upošteva. To pomeni, da moramo biti zelo odprti, pripravljeni dopustiti, da se tudi sami spremenimo, ob tem pa trdno stati v evangeliju.«

Skleniti moramo mir

Ob koncu pogovora kardinal Hollerich spregovori tudi o vojni, ki je po osemdesetih letih znova izbruhnila v Evropi. »Skleniti moramo mir. Sklepanje miru med narodi je podobno sklepanju miru med ljudmi: vedno je treba najti kompromis med domnevnimi prepričanji. Vsakdo se mora poskušati poistovetiti z razmišljanjem drugih, tudi če se z njim ne strinja. Nato je treba poiskati kompromis. V nasprotnem primeru lahko dosežemo premirje pred oboroženim spopadom, ne pa pravega miru. Zgodovina nas uči, da latentni spori prej ali slej izbruhnejo v vojne. Tudi to je bil spor, ki se je vlekel že dolgo, vendar si nihče ni želel prizadevati za mir,« kardinal razmišlja o vojni v Ukrajini. Tudi sam meni, da je »politična Evropa zelo šibka«.

Evropski voditelji bi morali razumeti, da se ravnovesje doseže s politikami soočanja in izvirnimi predlogi drugim silam.

»Tako je zato, ker je politična prednostna naloga Evrope, da ohrani svoje države, ki se med seboj zelo razlikujejo, združene v svojih ustanovah, predvsem po širitvi na 27 držav. Če se bolj osredinimo na notranjo dinamiko, to seveda slabi njeno zunanjo projekcijo, njeno politično prepoznavnost. Toda evropski voditelji bi morali razumeti, da se ravnovesje ne doseže ad intra, temveč ad extra, s politikami soočanja in izvirnimi predlogi drugim silam. In to danes predstavlja resno kršenje svetovnih ravnovesjih, saj ima Evropa v svoji DNK navdih za mir.«

Večina Evropejcev čez dvajset let ne bo poznala Boga in njegovega evangelija.

Cerkev čez dvajset let bo revna in živa

Po mnenju luksemburškega kardinala bo Evropa čez dvajset let mnogo manjša: »Večina Evropejcev ne bo poznala Boga in njegovega evangelija. Celina bo manjša, vendar tudi bolj živa.« Kardinal verjame, da je to zmanjšanje števila po Božjem načrtu potrebno, da bi osvojili nov zagon. V nekaterih delih na severu Evrope bo prevladovala Cerkev migrantov: bogati domačini so prvi, ki zapuščajo čoln, kajti evangelij ni v skladu z njihovimi interesi. To je tudi želja papeža Frančiška: revna Cerkev, živa Cerkev.«