Kardinal Michael Czerny, podtajnik oddelka za migrante in begunce pri Dikasteriju za služenje celostnemu človeškemu razvoju, je v pogovoru za Radio Vatikan predstavil izkušnjo svoje družine med drugo svetovno vojno. Czerny je kardinalski naziv prejel 5. oktobra letos, za kardinalski grb pa je izbral čoln s štirimi osebami kot znamenje njegove osebne zgodovine in dela, ki ga opravlja.

Vera, judovsko poreklo, mati v koncentracijskem taborišču, vojna, beg v Kanado, vrnitev na Češkoslovaško in odkrivanje svojega porekla, pogum Cerkve, ki se ne pusti razdrobiti v letih komunizma. V pogovoru za češko uredništvo spletnega portala Vatican News je o svojem življenju spregovoril kardinal Michael Czerny, ki se je rodil na Češkoslovaškem, odraščal pa v Kanadi. Med pripovedovanjem o svojih starših pravi, da so »le redko« govorili o obdobju druge svetovne vojne. Molk je izhajal iz boleče osebne zgodbe in strahu, da bi jo lahko napačno razlagali, pa tudi zaradi odločitve, da si družina v Kanadi ustvari novo življenje. Med spomini kardinala Czernyja je tudi upodobitev »bega v Egipt«, ki ga je na steklo narisala njegova babica, sliko pa je izbral za spominsko podobico ob prejemu kardinalskega naziva.

Starši Michaela Czernyja so živeli na Moravskem. Njegova mati, Winifred Hayek Czerny, je med drugo svetovno vojno dvajset mesecev preživela v zaporu in koncentracijskem taborišču, poleg tega je morala delati kot dninarka. Čeprav je bila rojena katoliškim staršem, so bili njeni stari starši rojeni kot judje in je bila tudi sama obravnavana kot judinja s strani nacistične oblasti, ki je marca 1939 prevzela oblast v tako imenovanem Protektoratu Češke in Moravske. Tudi kardinalov oče Egon Czerny je bil katoličan, ker pa ni bil judovskega porekla, ni bil v koncentracijskem taborišču. Za osem mesecev je bil poslan v taborišče prisilnega dela v Postoloprtyju, ker se ni hotel ločiti od svoje žene, kardinalove matere, medtem ko je bila ta zaprta v Terezinu.

»Preživela sem«

Czerny je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da se njegova mati nikoli ni imela za »osebo, ki je preživela holokavst«, kajti holokavst je veljal za judovsko skupnost, ona pa se je vedno istovetila s katoliško. Sebe je obravnavala kot osebo, ki je imela srečo, da je preživela morilsko norost nekega režima, ki ni imel legitimnih razlogov za preganjanje in sojenje osebe zgolj na podlagi njenega izvora, je pojasnil kardinal Czerny. Ko se je aprila 1995 vrnila v Terezin, je v knjigi gostov tamkajšnjega muzeja napisala: »Preživela sem.«

V resnici je preživela strašno zlo, ki je zapiralo ljudi, vsakega edinstvenega v svojem bistvu, in jih naredilo anonimne: najprej jih je skrčilo na številke in jih zatem spremenilo v pepel in prah s plinom in ognjem. Czernyjeva mati pa je s svojo umetnostjo tisto zlo spremenila: »Iz prahu, iz gline je oblikovala podobe mnogih živih oseb, podobe, ki bodo trajale dolgo, precej dlje kot običajno dolgo življenje nekega človeka, kajti – ironija usode – bile so žgane v peči. Naša družina je muzeju v Terezinu darovala tri njene skulpture, med katerimi ena upodablja mene.«

Kardinal se je v pogovoru spomnil tudi svoje babice, Anne Hayek, ki je prav tako imela umetniško žilico. Med njenimi deli je slika na steklu z naslovom »Beg v Egipt«. Čeprav sta bila z možem Hansom katoličana, sta bila skupaj z dvema otrokoma zaprta v koncentracijskem taborišču v Terezinu zaradi judovskega porekla svojih prednikov. Babica je umrla v Auschwitzu nekaj tednov po koncu druge svetovne vojne, ostala družina pa že mnogo prej.

Obisk na Češkoslovaškem

Czerny je nato opisal leta, ko sta starša sprejela veliko odločitev: da bo družina zapustila Evropo in odšla v Kanado. To je bil čas načrtov, ki so propadli, in čas odločitve, da gredo dalje in se odpravijo čez ocean, da bi začeli novo življenje. Leta 1946 se je Czernyjevima rodil kardinal, leta 1948 pa njegov brat. V Kanadi se je navsezadnje le našel nekdo, ki je mladi družini zagotovil pomoč, kljub negotovosti glede zaposlitve. Neka družina jim je pomagala, da so prišli v Kanado in se navadili na novo mesto, spoznali jezik, kulturo in navade, našli nova prijateljstva, čeprav so še naprej živeli z jezikom in kulturo, ki so ju prinesli iz Evrope.

Czerny se je oktobra 1987 za nekaj mesecev vrnil na Češkoslovaško, da bi spoznal deželo svojega rojstva in neposredno izkusil življenje pod komunizmom. V Brnu se je srečal s predstavniki »Cerkve molka«, ki bo v zgodovini ostala znana po svojem prispevku k padcu »zidu sramu«, ki je brezobzirno presekal svet na dva dela. »Pri vseh tistih srečanjih sem ostal pod vtisom poguma in vere tistih, ki so ohranjali živi plamen krščanske vere in odprli svetišče cerkvenega življenja v komunističnih letih. Nihče si ni predstavljal, da bo le čez nekaj mesecev prišlo do velike spremembe.«

Kardinalski križ iz lesa ostankov čolna, s katerim so migranti prečkali Sredozemlje iz Severne Afrike

Kardinal Czerny je nato v pogovoru naredil večji časovni preskok do leta 2017, ko je postal eden od dveh podtajnikov vatikanskega oddelka za migrante in begunce, 5. oktobra 2019 pa je prejel kardinalski naziv. Pojasnil je tudi izbiro svojega kardinalskega grba: »Kot odsev te skrivnosti in moje življenjske izkušnje moj grb prikazuje čoln s štiričlansko družino – begunci in druge osebe, ki se premikajo, pogosto gredo s čolnom. Moja družina štirih oseb je prispela v Kanado s čolnom in voda pod njim spominja na Atlantski ocean. Čoln je tudi tradicionalna podoba Cerkve kot Petrove barke, ki ima naročilo našega Gospoda, da sprejme tujce (Mt 25,35), neodvisno od tega, kje se Cerkev nahaja. Poleg tega, kot simbol gibanja Barka, čoln spominja na dela usmiljenja do vseh, ki so izključeni, pozabljeni ali prikrajšani. Zlato sonce nad čolnom je pečat Družbe Jezusove, jezuitov, zeleno ozadje pa spominja na okrožnico papeža Frančiška Hvaljen, moj Gospod, ki nas vse vabi, naj skrbimo za blagostanje stvarstva, našega skupnega doma.«

Geslo, ki si ga je izbral kardinal Czerny, je »Suscipe«, »Vzemi«, prva beseda in naslov molitve, ki jo je sv. Ignacij uporabil v sklepni kontemplaciji duhovnih vaj, v kontemplaciji za dosego Božje ljubezni. »Tako z eno besedo Suscipe želim izreči celotno molitev popolnega darovanja Bogu, kar je duhovnost kardinala. V svojem pismu novim kardinalom oktobra 2019 je papež pojasnil, kaj to dejansko pomeni: Cerkev vas prosi za novo obliko služenja, poziva vas k večji žrtvi sebe in k doslednemu življenjskemu pričevanju. Škrlatna oblačila predstavljajo prelitje krvi – usque ad effusionem sanguinis, popolno predanost in zvestobo Kristusu.«

Tudi Czernyjev škofovski križ je nekaj posebnega. Zasnoval ga je italijanski umetnik Domenico Pellegrino. »Vzel je les ostankov čolna, s katerim so migranti prečkali Sredozemlje iz Severne Afrike, ko so poskušali pridi do italijanskega otoka Lampedusa. Izbrani material namiguje na križ, na katerem je bil križan Jezus, Božji Sin, da bi odvzel grehe sveta. Zabiti žebelj je pristen, jasno nas spominja, da je bil Jezus pribit na križ. Jezuitski grb po izročilu vsebuje tri žeblje. Skromen les poudarja jezuitsko zaobljubo uboštvu in željo po ponižni in zavzeti Cerkvi. Izvor odraža beg moje družine in moje sedanje odgovornosti na oddelku za migrante in begunce. Razpoke v rdeči barvi in v lesu spominjajo na rane, trpljenje, prelito kri med križanjem ter kako svet pozablja na sočutje in pravičnost; medtem ko svetlejša barva – v zgornjem delu – predstavlja vstajenje našega Gospoda in Odrešenika ter polnost življenja, ki nam ga je On prinesel.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media