Tatjana je stara 31 let, vendar pravi, da se počuti dvakrat starejšo. Že štiri dni ni spala, saj se je odločila, da z vlakom pobegne z ukrajinskega podeželja v bližini Krivoj Roga v Lvov, od tam pa v Budimpešto. Na Madžarsko je prispela v torek zjutraj, nekaj ur preden so na njeno vas začele deževati bombe, njeno zgodbo povzema spletni portal Vatican News. Za seboj je pustila kravo, kokoši, koze, vso živino, ki jo je desetletja redila s starši. S seboj je vzela le enega mačka, ki ga skriva v kapuci: »Slep je, otroci so me prosili, naj vzamem vsaj njega, bili so zelo vznemirjeni.«

Otroci se igrajo ob kupu nahrbtnikov, prtljage, vreč, kjer je zdaj spravljeno njihovo celotno življenje.

Otroci … Sedem se jih igra ob Tatjani in kupu nahrbtnikov, prtljage, vreč, kjer je zdaj spravljeno njihovo celotno življenje. Dva otroka sta njena, dva njena nečaka, trije pa so njeni mlajši bratje. Z mamo in sestro se je odločila, da ponoči odide in se pridruži sorodnikom v Italiji. Več kot pet ur so se stiskali v kotičku na postaji Keleti, izhodišču za mednarodna potovanja in prvi postaji, kjer se je med svojim obiskom na Madžarskem ustavil kardinal Michael Czerny, vršilec dolžnosti prefekta dikasterija za celostni človeški razvoj.

FOTO: Vatican Media

Madžarska je most

V zadnjem tednu je v Keleti vsak dan prispelo okoli 2.000-2.500 ljudi, ki jih je sprejela Madžarska karitas. Ta si je skupaj z drugimi človekoljubnimi organizacijami v državi (vključno z ekumensko Karitas in protestanti) razdelila pet meja z Ukrajino, da bi lahko bolje delila pomoč ljudem v stiski. Zdi se, da je vlada ponudila zagotovila za preživetje za najmanj tri mesece, toda begunci na Madžarskem ne želijo ostati predolgo: najbolj priljubljene destinacije so Poljska, Italija in predvsem Nemčija, bodisi zaradi zaposlitvenih možnosti ali pa zato, ker tam že živijo številni sorodniki. »Madžarska je zgolj most,« pojasnjuje eden od duhovnikov.

Matere in otroci

Okoli poldneva se kardinal Czerny v talarju, z rdečo kardinalsko čepico na glavi in lesenim naprsnim križem, narejenim iz naplavljenih ostankov begunske ladje z otoka Lampedusa (mnogi ljudje so radovedni in ga sprašujejo o pomenu tega križa) odpravi na to postajo v starodavni Pešti, ki je že leta 2015 gostila velik migrantski val iz Sirije.

FOTO: Vatican Media

Otroci se zabavajo na svoj način, medtem ko jih matere opazujejo z zaskrbljenimi obrazi.

Ko pride, so prostovoljci zaposleni z rezanjem žemljic, ki jih polnijo s šunko ali salamo in jih delijo za kosilo. Otrokom ponudijo prigrizke in čokoladne ploščice, skupaj s sadnimi sokovi. Pojejo jih približno polovico, drugo pa prepustijo materam. Zaviti v tople, debele plašče se želijo malce poigrati, lovijo se med seboj ali se drsajo po marmornatih tleh postaje. Zabavajo se na svoj način, medtem ko jih matere opazujejo z zaskrbljenimi obrazi. Izmenično plezajo na stojnice, kjer so v škatlah zložene igrače, plenice, oblačila, zdravila, voda in obstojnejša živila.

Osebno spremstvo

Količina ni omejena in plačilo seveda ni potrebno. Diakon Gabor Csorba, vodja Karitas, ki usklajuje pomoč na postaji, kardinalu pojasnjuje: »Kdor koli kaj potrebuje, lahko vzame.« Večkrat izpostavi, da delo za begunce ni omejeno na materialne dobrine, ampak pomeni veliko več: »Begunci, ki prispejo z vlakom, so že opravili birokratske preglede, prejeli so brezplačen zdravniški pregled za koronavirusno in druge bolezni. Ko pridejo do nas, stopimo v stik z župani različnih okrožij [vsako okrožje v Budimpešti ima svojega župana], da jim zagotovimo hrano in nastanitev ter stopimo v stik z velikimi podjetji, ki jim lahko priskrbijo delo. Več kot tisoč jih je, nas je manj kot petnajst, vendar si prizadevamo čim bolje organizirati njihov sprejem in jih osebno spremljati.«

Ali je ta vojna vojna za vse ali vojna na račun nekaterih narodov in manjšin?

»Vojna za vse«

Kardinal Czerny zbranim ponudi nekaj spodbudnih besed: »Hvala za vaše delo«. Te besede ponovi prostovoljcu Karitas, ki ga prosi za blagoslov zase in svoje spremljevalce: »Papežev blagoslov.« »Toda ali je on papež?« vpraša mimoidoči moški, prav tako begunec iz Ukrajine (ne pove, od kod), ki je pred nekaj urami prispel v Budimpešto. Ustavi se, da bi se pogovoril s kardinalom, pojasni, da mu mora zastaviti nekaj vprašanj; sprašuje o potovanju – programu poti, pomenu tokratnega poslanstva – predvsem pa, ali je ta vojna vojna za vse ali vojna na račun nekaterih narodov in manjšin. »Vpleten je ves svet,« odgovarja kardinal Czerny. Mnogi pristopijo, da bi ga pozdravili, ga fotografirali ali ga kaj prosili. Mnogi le opazujejo, ne da bi se premaknili s svojih sedežev, predvsem tisti v vrsti pri avtomatih za vozovnice: teh je okoli šestdeset in čakajo že več ur.

FOTO: Vatican Media

Skupine iz Azije in Afrike

Kardinal nato pozdravi skupino mladih temnopoltih ljudi. Imenujejo se Isy, Christopher, Joyce; stari so med 19 in 22 let in prihajajo iz Nigerije. Pobegnili so iz Ternopila, kjer so študirali medicino. V njihovih očeh in v njihovih zgodbah ne vidite obupa tistih, ki so videli, kako se njihova življenja rušijo: njihovo življenje v Ukrajini je bilo zgolj prehodna faza, doma jih čakata družina in domovina. Enako velja za skupine Kitajcev in Vietnamcev, ki skupaj stojijo v kotu tik ob progi, kjer so izobesili svoje zastave. Brez težav so prišli iz Ukrajine prek humanitarnih koridorjev; na meji niso imeli posebnih težav. Vsi pa so očitno pretreseni: »Samo domov si želim,« kardinalu pove Joyce. Ta ji stisne roko in odgovori: »Srečno. Bog je s teboj in papež ti je blizu.«