V vatikanski baziliki se je zbralo okoli 3.500 vernikov, poroča spletni portal Vatican News. Papež je na začetku obredov v tišini molil pred glavnim oltarjem, zaradi težav s kolenom in kolkom pa se je tokrat odpovedal prostraciji. V središču obredov na veliki petek je spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na križu in po katoliškem izročilu na ta dan ne obhajamo svete maše.

Jezusov pogovor s Pilatom

Kot je po navedbah Radia Vatikan v nagovoru pojasnil kardinal Cantalamessa, evangelist Janez v pripovedi o trpljenju daje poseben pomen Jezusovemu pogovoru s Pilatom. Vse se začne s Pilatovim vprašanjem: »Si ti judovski kralj?« (Jn 18,33). Jezus da Pilatu vedeti, da je vprašanje resnejše, kot on misli, vendar ima smisel le, če ne ponavlja zgolj obtožbe nekoga drugega. Zato sam postavi vprašanje: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?«

Ti praviš, da sem kralj.

Pilata skuša pripeljati do višjega pogleda, govori mu o svojem kraljestvu, ki »ni od tega sveta«, toda upravitelj razume samo eno stvar: da ne gre za politično kraljestvo. Če hočejo govoriti o veri, se on ne želi spuščati v te vrste vprašanj. Zato s kančkom ironije vpraša: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj« (Jn 18,37).

Skrivnost, ki jo je zaslutil v Jezusovih besedah, Pilata plaši

Z izjavo, da je kralj, se je Jezus izpostavil smrti, toda namesto da bi z zanikanjem dokazoval nedolžnost, to odločno potrjuje. Prišel je na zemljo, da bi bil priča resnice in Pilata obravnava kot dušo, ki potrebuje luč resnice in ne kot sodnika. Bolj se zanima za usodo človeka Pilata kot za svojo osebno usodo. S svojim pozivom, naj sprejme resnico, ga želi spodbuditi, da bi znova šel vase, da bi na stvari pogledal z drugačnimi očmi in se postavil nad trenutni spor z Judi.

Ljudje so sposobni ure in ure govoriti o religiji in znanosti, o veri in ateizmu, ne da bi kdaj omenili Jezusa.

Rimski upravitelj doume Jezusovo povabilo, vendar je do tovrstnih razmišljanj skeptičen in ravnodušen. Skrivnost, ki jo je zaslutil v Jezusovih besedah, ga plaši in raje konča pogovor. Sam pri sebi pa skomigne z rameni in zamrmra: »Kaj je resnica?« in odide iz sodne palače.

To vprašanje je po kardinalovih besedah aktualno še danes. Kot je dejal, prek interneta sledi neštetim razpravam o religiji in znanosti, o veri in ateizmu, ob tem pa ga preseneča, kako so ljudje sposobni govoriti ure in ure, ne da bi kdaj omenili Jezusa. In če si ga verujoča stran kdaj drzne imenovati in navesti dejstvo njegovega vstajenja od mrtvih, poskušajo takoj končati pogovor kot neprimeren za temo: kot bi na svetu nikoli ne bilo človeka, ki bi mu bilo ime Jezus Kristus.

Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa. FOTO: Vatican Media

Beseda »Bog« je postala prazna posoda, ki jo lahko vsak napolni po svoji volji

Rezultat tega je, da je beseda »Bog« postala prazna posoda, ki jo lahko vsak napolni po svoji volji. Prav zaradi tega pa je Bog poskrbel, da je sam dal vsebino svojemu imenu: »Beseda je postala meso«. Resnica je postala meso in od tod to neutrudno prizadevanje, da bi Jezusa pustili zunaj pogovora o Bogu, saj On človeški ošabnosti jemlje vsako pretvezo, da bi človek odločal, kaj je Bog.

Danes obstajajo ljudje, ki mislijo, da sploh ne bi smeli postavljati vprašanja »Kaj je resnica?«

Danes gremo še dlje od Pilatovega dvoma: obstajajo ljudje, ki mislijo, da sploh ne bi smeli postavljati vprašanja »Kaj je resnica?«, ker resnica preprosto ne obstaja. Po njihovem mnenju je vse relativno, nič ni gotovega in misliti drugače je nevzdržna domneva. Kardinal Cantalamessa pa je ob tem navedel besede začetnika filozofskega toka eksistencializma Søerena Kierkegaarda: Veliko se govori – pravi – o človeški bedi; veliko se govori o zapravljenih življenjih. Vendar pa je zapravljeno samo življenje tistega človeka, ki se ni nikoli zavedal, ker nikoli ni imel v najglobljem smislu vtisa, da obstaja Bog in da je on – prav on, njegov jaz – pred tem Bogom.

Velika noč ob grozečem trušču bomb in uničujočih eksplozij

Nekateri pravijo, da je na svetu preveč krivice in preveč trpljenja, da bi verovali v Boga, toda pomislimo, je povabil papeški pridigar, koliko bolj nesmiselno in neznosno postane zlo, ki nas obdaja, brez vere v končno zmagoslavje resnice in dobrega. Jezusovo vstajenje od mrtvih, ki ga bomo obhajali čez dva dni, je obljuba in zagotovilo, da to zmagoslavje bo, ker se je z Njim že začelo.

Toku časa se lahko izognemo le na en način: da preidemo k Njemu ki ne mine.

Letos velike noči ne obhajamo ob veselem zvonjenju zvonov, ampak ob grozečem trušču bomb in uničujočih eksplozij, ki se dogaja ne daleč od nas, je na koncu spomnil kardinal Cantalamessa in opozoril na Jezusove besede: »Če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani« (Lk 13,5). Nedavni dogodki so nas nenadoma spomnili, da se svetovna ureditev lahko spremeni iz dneva v dan. Vse mine, vse ostari; toku časa se lahko izognemo le na en način: da preidemo k temu, kar ne mine, k Njemu ki ne mine – »pojdimo danes s srcem, preden bomo nekega dne prešli s telesom!«