Italijanski kardinal Matteo Zuppi je izrekel ostro kritiko zaradi neodzivnosti Evrope ob številnih migrantih, ki utonejo v Sredozemskem morju, poroča avstrijski Kathpress. Da se klicem na pomoč migrantskih čolnov, ki so zašli v težave, sploh nihče ni odzval, meji že uboj, pri tem pa so trupla utopljencev naši tožniki, je bolonjski nadškof dejal v video sporočilu udeležencem molitvenega bdenja katoliške Skupnosti sv. Egidija za begunce, ki so se sredi letošnjega aprila ponesrečili v Sredozemskem morju. Žrtve te nesreče so bile »na begu pred epidemijo revščine«, je po poročanju italijanskega časnika La Repubblica izjavil kardinal Zuppi.

23. aprila je po navedbah združenja SOS Mediterranee v hudi pomorski nesreči v Sredozemskem morju pred libijsko obalo utonilo več kot 130 oseb. Že pred tem so od začetka letošnjega leta zabeležili 523 smrtnih primerov med begunci in migranti iz Afrike in Azije v Sredozemskem morju, občutno več kot v istem časovnem obdobju leto prej.


Begunci na čolnu sredi Sredozemskega morja FOTO: Vatican Media

Vsi dobro vedo, kako bi bilo mogoče preprečiti tolikšno število utopljenih v Sredozemskem morju

Ne smemo se navaditi na statistike o truplih in zapasti v brezbrižnost, je opozoril nadškof Zuppi. Za kristjane so tudi utopljene žrtve vedno »moj brat ali moja sestra, saj tudi v tem telesu prepoznamo Jezusa, ki je utonil«. Tudi Jezus je postal begunec, ko mu je kralj Herod stregel po življenju. Cerkev joče za umrlimi »kakor mati« in od politike zahteva, da se ne odreče človečnosti, saj ta predstavlja »dušo Evrope«, tako italijanski kardinal.

Kardinal je izrazil tudi kritiko zaradi »pritoževanja brez konkretne pomoči« in vse preveč nedoločne temeljne izjave držav o reševanju beguncev. Vsi dobro vedo, kako bi bilo mogoče preprečiti tolikšno število utopljenih v Sredozemskem morju: s humanitarnimi koridorji, z odločnejšim ravnanjem proti tihotapcem ljudi in tistim, ki begunce izkoriščajo, pa tudi s prizadevanji za bolj človeka vredne življenjske pogoje v Libiji in izvornih državah migrantov, med katerimi številni zaradi skrajne revščine, lakote ali vojne nimajo druge izbire, kot da za lastno preživetje pobegnejo iz lastne domovine.