Čas me priganja, dela ne zmanjka. Posnetke na YouTubu poslušam pri vsaj 1,5-kratni hitrosti. Če doma komu rečem, da imam čas, (upravičeno) ne uidem začudenim pogledom in ironičnim komentarjem. 

Ko koga čakam, se včasih ugriznem v jezik in iz sebe iztisnem: »Kar v miru!« Pa še sama ne verjamem, da mislim resno.

Nenehno hitenje ni težava zaradi hitrosti premikanja ali razmišljanja. Mnogo bolj problematično je tisto, kar hiter tempo življenja neizogibno prinese: osredotočenost nase – sodobno zlo, ki nam tiho, a uspešno pomaga, da se oddaljujemo drug od drugega. Kaj moram narediti, kam iti, kaj poslati, kdaj kaj oddati … 

Bog ve, koliko stvari in ljudi sem vmes spregledala. Vrtenje okrog same sebe mi seveda prinaša vse drugo kot mir. Notranjo praznino namreč zapolni edinole odnos – z Bogom in sočlovekom. A za odnos se je treba ustaviti.

Postavimo enkrat odnose pred delo.

V teh nemirnih dneh me prešinja misel na bl. Pina Puglisija, ki je vse življenje deloval v okolju, zasičenem z mafijo. Občudujem njegovo blagost in se sprašujem, kako mu je uspelo ohranjati neverjeten notranji mir ter ga širiti daleč naokrog. 

Nekoč je dejal: »Mir je kot kruh – moramo ga deliti, sicer izgubi okus.« Verjamem, da ni mislil le kruha, pač pa kruh v paketu s toplim pogledom, nasmehom in prijazno besedo, blagoslovom. Tako preprosto se začne delo za mir.

To me je spomnilo, da se nekaj podobnega kot s kruhom zgodi tudi z božičnimi piškoti in poticami. Privoščim nam, da bi v prihajajočih dneh z veseljem izkoristili vsako priložnost za širjenje radosti, blagosti, miru. 

Namesto na seznam opravil za popolno praznovanje poglejmo okrog sebe. Postavimo enkrat odnose pred delo. Kar v miru! Novorojeni ni vajen popolnosti. Rodil se je v neidealnih razmerah, kjer marsičesa ni bilo … Bil pa je mir.

Dragi Jezus, dobrodošel! Naj te sredi hitenja vsaj enkrat nihče ne spregleda. Naj vsakdo sprejme mir, ki ga prinašaš.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (51/2021).