Zadnje mesece hitim več in bolj kot kadarkoli prej. Čas me priganja, dela ne zmanjka. Posnetke na YouTubu poslušam pri vsaj 1,5-kratni hitrosti. Če doma komu rečem, da imam čas, (upravičeno) ne uidem začudenim pogledom in ironičnim komentarjem. Ko koga čakam, se včasih ugriznem v jezik in iz sebe iztisnem: »Kar v miru!« Pa še sama ne verjamem, da mislim resno.

Nenehno hitenje ni težava zaradi hitrosti premikanja ali razmišljanja. Mnogo bolj problematično je tisto, kar hiter tempo življenja neizogibno prinese: osredotočenost nase – sodobno zlo, ki nam tiho, a uspešno pomaga, da se oddaljujemo drug od drugega. Kaj moram narediti, kam iti, kaj poslati, kdaj kaj oddati … Bog ve, koliko stvari in ljudi sem vmes spregledala. Vrtenje okrog same sebe mi seveda prinaša vse drugo kot mir. Notranjo praznino namreč zapolni edinole odnos – z Bogom in sočlovekom. A za odnos se je treba ustaviti.

V teh nemirnih dneh me prešinja misel na bl. Pina Puglisija, ki je vse življenje d...