Nekaj sekund, kakor da bi ne bil od tega sveta. Pa čeprav je igra tekla dalje in nas je kmalu pregnal dež, starejši fantje ali pa mama od katerega, da se bo kosilo shladilo. O slavnem golu smo samo še malo mrmrali. Slava pa taka.

Vstajenje pa se zgodi zelo diskretno. Takrat, ko spijo vsi novinarji in stražarji in druge priče. No, stražarji niso spali. Prve priče nečesa so. Morda zanje nečesa groznega, neobvladljivega. In za njimi so priče žene, ki najdejo prazen grob, in Peter in Janez. Toda nihče ni priča vstajenja. Kakšna vera bi to šele bila, če bi Jezus vstal na mogočen, neizpodbiten način, sredi zbora velikih duhovnikov, se prikazal Pilatu in malo premešal štrene saducejem in farizejem? Nič drugače ne bi bilo kot po zamisli hudega duha ob začetku javnega delovanja: da te bodo vsi videli, dragi Jezus! Ob tem pa krepak droben tisk: Predme padi in me moli. Še vedno smo v coni, ko ne razumemo in poskušamo sami. To je prva Cerkev, ko je še prestrašena in brez vere v vstale...