Nataša Konc Lorenzutti. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.


Nataša Konc Lorenzutti je žena in mama petih otrok, profesionalno pa dramska igralka ter pisateljica in pesnica, ki s svojim izvirnim ustvarjanjem nagovarja otroke, mlade in odrasle.

V svoja literarna besedila nevsiljivo vpleta duhovne elemente – nekateri literarni junaki recimo hodijo k maši in molijo, kar je za sodobno slovensko (mladinsko) književnost neobičajno.

V iskrivem pogovoru, ki ga lahko v celoti preberete v novi številki revije Božje okolje, odkrito razprostira svojo bogato in razgibano življenjsko zgodbo, svojo resnico izpoveduje jasno in mirno. Do vprašanj vere in Cerkve ima tudi po spreobrnjenju nekoliko samosvojo, konstruktivno kritično držo.

Kako je bilo v vaši primarni družini prvotno glede vere?

Vzgojena sem bila v duhu časa: pionirskih priseg, kurirčkove torbice, socialistične mladine, partizanskih mitingov, proslav in koračnic, rasla sem v odsotnosti vzgoje za duhovno razumevanje človekovih ravnanj.

Moj oče je bil do religije celo posmehljiv, citiral je Marxa, češ da je vera opij za ljudstvo. Naj mi ne zameri, da sem to povedala, saj mu je danes zato, ker je podlegel puberteti komunizma, neskončno žal in se kar zjoče ob misli na čas, ko je bil tako omejen.

Mama ni bila nikoli posmehljiva, v sebi je ohranila seme otroške vere, ki so jo vanjo položili preprosti, neizobraženi starši. Z mojim očetom sta se poročila v ljubljanski stolnici, stara sta bila dvajset let, on sicer ni imel zakramentov, zato je šel v cerkev samo svoji nevesti in njenim staršem na ljubo.

Jaz sem njun prvi otrok. Pri dveh letih sem bila krščena, ker je maminim staršem to veliko pomenilo, ampak očeta pri krstu ni bilo. Vse skupaj je bil nekakšen opravek, baje sem kričala, naj me ne špricajo z vodo, moji so to pripovedovali kot izvrstno anekdoto. Mlajša brata sploh nista bila krščena.

Poudariti pa moram: Kljub zadržanosti staršev do tradicionalne religioznosti je bila moja vzgoja duhovna. Oče ni poznal Boga, pa vendar se ni nikoli povsem oddaljil od Njega. Živel je krščanske vrednote: zvestobo ženi, skrb za družino, spoštovanje življenja in sprejemanje smrti, tudi v odnosu do še nerojenega otroka se ni pri nas nikoli postavljalo pod vprašaj, ali gre za človeško bitje ali ne – ali ga imaš pravico uničiti ali ne.

K maši pa verjetno niste hodili?

Ne. Ničesar nisem vedela o življenju kristjanov, zdeli so se mi precej prismuknjeni. Če sem slišala za Jezusa Kristusa, je bilo to zame isto kot legenda o Kralju Matjažu ali Martinu Krpanu. Za božič sploh nisem vedela, da obstaja. In ko so drugi otroci šepetali, kaj jim je prinesel Miklavž, se mi ni sanjalo, kdo je to in kaj je tisto, kar se grejo.

Hecali smo se na račun verouka, predstavljala sem si ga kot čuden krožek, namenjen zaostalim, kmečkim otrokom. Duhovnik pa se mi je sploh zdel smešen, še posebno zato, ker so ga otroci, ko smo šli skupaj iz šole in ga srečali, pozdravljali s »Hvaljen Jezus«. Tistega, kar je on odgovoril, pa niti razumela nisem.


Nataša Konc Lorenzutti. FOTO: Tatjana Splichal.

Kakšno je vaše stališče glede verske vzgoje otrok? Koliko in kako vztrajati glede molitev, maš in podobnega, da ne bi naredili več škode kot koristi?

Preveč me vprašate. Nisem dovolj modra. Tudi z možem si nisva povsem enotna v tem, kaj je obvezno in kaj izbirno. On vztraja, da so nedeljske maše, zakramenti in krščanski prazniki način življenja najine družine in se morajo otroci prilagoditi, dokler so v najinem domu. Ko bodo šli po svoje, bodo v izbiri načina življenja svobodni.

Zdaj že sama hodiva v hribe in na kolesarjenje, otroci nočejo več z nama, k maši gremo pa še vedno vsi. O tem, ali je obvezna ali izbirna, moj mož ne debatira, jaz pa iz spoštovanja do njega tudi ne. Pravi, da se vernosti ne da vsiliti; da pa se iz spoštovanja do najine vzgoje vsak od otrok lahko malo potrudi.

Seveda se usklajujeva v načelih, kar ne gre brez napetosti in sporov. Ne vem, kje je tista meja, na kateri lahko otroke zaradi prisile izgubiš.

Kaj je vam in vaši družini s strani Cerkve v pomoč in spodbudo?

Posamezni odprti, veseli, razumevajoči duhovniki, s katerimi se lahko pogovorim, ki jim res verjamem. Marsikateri bi mi bil pa, če ne bi mimo pogledala, v spotiko. Ampak jaz sem odrasla in vem, da ne hodim v cerkev zaradi župnika, ampak zaradi srečanja z živim Bogom.

Kako pa obdržati otroke? Skavti, recimo – to je nekaj najboljšega in najlepšega, kar ima slovenska Cerkev. Tudi s Škofijsko gimnazijo v Vipavi smo zelo zadovoljni; najbolj cenim to, da se zavzamejo za vsakega, tudi za težavnega dijaka.

Pa vaša naravnanost glede izražanja vere navzven? Ste dijakom pričevali tudi o njej?

Vera me ne označuje, ampak oblikuje. Tisto, kar verjamem, živim. To so dijaki, pa tudi ostali, s katerimi delam in se družim, najbrž opazili. Nikoli ne skrivam svojih stališč, je pa v šoli treba previdno z njimi, da ne izpade, kot da svoj odnos do življenja in družbene stvarnosti vsiljuješ.

Če povzamemo vašo življenjsko pot: po diplomi ste nekaj let delali v profesionalnem gledališču, potem ste se posvetili družini in ob tem začeli pisati. Nato ste štirinajst let poučevali, poleti pa spet stopili na svobodo. Kako so se izkristalizirale te pomembne odločitve?

Odločitev, da pustim poučevanje na umetniški gimnaziji, je rasla počasi, sprejela pa sem jo v trenutku, ko sem jasno vedela, da vztrajam samo še zaradi varnosti, delo pa me ne izpolnjuje več. Mislim, da ima učitelj pravico poučevati samo, če to počne z navdušenjem. Meni ga je zmanjkalo.

Verjela pa sem, da se ti odpro nova vrata šele, ko si upaš stara zapreti. Kriza, ki je nastopila spomladi, ko je bila moja odpoved že podpisana, je pozaprla še tista vrata, ki so se prej že ponujala. Jeseni pa so se pokazale nove priložnosti. Verjamem, da bom na svobodi preživela.


Prispevek je v celoti objavljen v novi številki revije Božje okolje. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Preberite še:
- Katehetski simpozij začenjata pisatelja