V njej tudi pove, zakaj je ta pot zbliževanja tako težka: »Poleg razlik v nauku, ki jih je treba preseči, moramo kristjani resno jemati težo prastarih bremen in nerazumevanja, ki smo jih podedovali iz preteklosti, ter medsebojnih nesporazumov in predsodkov.« 

Podobno je že 2. vatikanski koncil naročil, da moramo kristjani odpraviti »besede, sodbe in dejanja, ki ne ustrezajo po pravičnosti in resnici položaju« drugih kristjanov in »otežujejo medsebojne odnose z njimi«.

Odnose med krščanskimi Cerkvami v preteklosti ponazarja prispodoba o dveh sosedih, ki imata svoj vrt drug poleg drugega. Ta dva vrta je stoletja ločeval visok zid. Lastnika sta obdelovala vsak svoje gredice in gojila svoje sadno drevje, strogo ločeno drug od drugega. Niti pozdravljala se nista. Neprijazni odnosi so se omejevali zgolj na to, da so od časa do časa čez zid priletele kakšne vile gnoja ali smeti, in sicer v obe smeri.

Ekumensko gibanje, ki je nastalo v 20. stoletju, je prineslo nekaj novega. 

Omogočilo je prisrčne sosedske in prijateljske odnose med krščanskimi Cerkvami. V Sloveniji so se v zedinitveno gibanje vključile poleg Katoliške zlasti Srbska in Makedonska pravoslavna, Evangeličanska ter Binkoštna cerkev. 

Zgoraj omenjena »skregana soseda« sta postala prijatelja. Vrtova sta sicer še vedno skrbno razmejena, toda namesto nekdanjega zidu ju ločuje le še nizka živa meja. Pozdravljata se, se kdaj pa kdaj ustavita pri delu in pokramljata o lepih in težkih straneh vrtnarjenja.

Naj z nekaj primeri osvetlim, kakšni so bili neprijazni stiki med »sosedoma«. V 16. stoletju so se med katoličani širile številne sramotilne karikature reformatorja Martina Lutra. Ena od njih ga prikazuje kot trobilo samega hudiča ali kot zmaja s sedmimi glavami. 

Te dni obhajamo svetovni teden molitve za edinost kristjanov, ki je eden najlepših sadov ekumenskega gibanja. 

Protestantska stran se je prav tako odzivala neprijazno. Ko so npr. katoličani v Nemčiji na versko mešanih območjih na praznik Rešnjega telesa imeli slovesno procesijo med polji, so jim evangeličanski kmetje ponekod nagajali s tem, da so ravno tisti dan po njivah trosili gnoj in polivali gnojnico. 

Kar zadeva pravoslavne, navajam podatek, ki ga je v knjigi Sveta Ciril in Metod v slovenski književnosti in narodovem spominu zabeležila ddr. Marija Stanonik. Med romanjem po Grčiji je v Solunu naletela na manjšo pravoslavno cerkev, posvečeno svetima bratoma, ki sta bila doma iz tega mesta. 

Med številnimi ikonami in freskami v tej cerkvi je tudi ena, ki ohranja spomin na to, da so nemški škofje sovražno nastopali do nadškofa Metoda in ga dve leti in pol držali v zaporu v nekem samostanu. Prikazuje, kako katoliški nemški škof, oblečen v črno škofovsko oblačilo in prepasan z rdečim pasom, tepe k drevesu privezanega Metoda v ujetništvu. 

Profesorica Stanonikova pripominja: »Upam, da je freska še iz predkoncilskega časa, ko je med katoličani in pravoslavnimi zijal še širok prepad.«

Kar boli tebe, boli tudi mene, kar je tebi v veselje, je v veselje tudi meni.

Ob nedavnem obeleževanju petstoletnice reformacije je nastalo skupno luteransko-katoliško besedilo, ki se dotakne tudi takšnih krivičnih predsodkov, ko pravi: »V 16. stoletju so katoličani in luterani pogosto svoje nasprotnike ne le napačno razumeli, ampak so njihova mnenja pretirano prikazovali in jih karikirali in smešili. Zavestno so zaostrovali konflikte, namesto da bi gledali na to, kar so imeli skupnega. Pri označevanju nasprotne strani so imeli veliko vlogo predsodki in nesporazumi.«

Te dni obhajamo svetovni teden molitve za edinost kristjanov, ki je eden najlepših sadov ekumenskega gibanja. Skupaj bomo brali Božjo besedo, skupaj bomo predvsem molili. »Če skupaj molimo, potem drug o drugem drugače govorimo,« ugotavlja kardinal W. Kasper, ki je več let vodil Papeški svet za edinost. 

Johannes Friedrich, nekdanji evangeličanski škof na Bavarskem, pa je nekoč pripomnil: »Ekumenizem je tudi v tem, da iskreno rečemo: Kar boli tebe, boli tudi mene, kar je tebi v veselje, je v veselje tudi meni.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (3/2022).