Ekipa ustvarjalcev filma Kaplja na vedru na ljubljanski premieri. FOTO: Tatjana Splichal



Lani, na veliki ponedeljek, si je bilo na malih ekranih prvič možno ogledati »Kapljo na vedru«, igrano-dokumentarni film, ki prikazuje bogato osebnost pokojnega mariborskega škofa msgr. dr. Jožefa Smeja in predstavi njegovo živo pričevanje o času, v katerem je živel, in o plemenitem delu, ki ga je opravil. Tričetrturni film je nastal leta 2016 v Studiu Siposh pod režijsko taktirko Davida Sipoša in po scenariju Matjaža Feguša, v igralskih vlogah sta se preizkusila Blaž Setnikar in Peter Boštjančič, pripovedovala je Lucija Firbas. Film, ki si ga je še vedno možno v celoti ogledati na youtubu, je navdušil zbrane tudi na ljubljanski premieri decembra 2016 v Galeriji Družina, takrat je odgovorni za glasbo v filmu Tim Žibrat o tem, kakšen je bil Smejev odziv na dokumentarec, dejal: »Bil je sproščen. Zdelo se mi je, da ga je film pomladil. Med vsemi je bil glavni. Če ne bi bil v teh vodah, kot je, bi bil gotovo igralec.«

»Spoznal sem, koliko odtenkov modrosti pravzaprav obstaja«

Na vprašanje, kaj je želel kot režiser posebej izpostaviti, je David Sipoš v pogovoru za Družino (41/2016) odvrnil: »Mislim, da je na koncu v filmu v ospredje predvsem prišlo Prekmurje. Film je domač, spominja nas na tiste stezice, ki so včasih bile ... Ljudje, pokrajina, Smejeva zgodba; vse je tako zelo prekmursko. In mislim, da je tudi pomen režije v tem, da film vodi v tisto, kar bo na koncu ljudi najbolj nagovorilo. Smejeva zgodba je polna pripetljajev in v njegovem liku lahko vidimo zgled, zgled moža, ki je v svojih 95 letih dal veliko skozi, obenem pa se še vedno sprašuje o svoji majhnosti.« Pa je snemanje pustilo tudi kak oseben pečat? »Spoznal sem, koliko odtenkov modrosti pravzaprav obstaja. Jožefa Smeja sem spoznal kot zelo modrega človeka, vendar sem ob tem spoznal tudi vse druge njegove odtenke. Mogoče pa je modrost le bolj pisana kot samo modra,« je izpostavil Sipoš.



Mojstrsko obvladovanje slovenske besede

Film je z veliko naklonjenostjo v Družini (41/2016) ocenil Aleš Maver. »Kot večino dokumentarcev portretirančevo podobo pomembno dodatno osvetlijo misli in spominski utrinki njegovih bližnjih, sodelavcev in sopotnikov. Po njihovi zaslugi še bolj zažari podoba Jožefa Smeja kot velikega Prekmurca in Slovenca, vztrajnega dušnega pastirja, neutrudnega graditelja mostov do sosedov po jeziku in po veri, razumnika, prevajalca in pisatelja. Bistvene prvine tistega, v kar v življenju verjame in čemur prizadevno sledi, razbereta gledalka in gledalec tudi iz posrečeno vkomponiranih izsekov iz njegovega zahvalnega govora ob podelitvi državnega odlikovanja. V izrečenih besedah bo vsakdo začutil Smejevo mojstrsko obvladovanje slovenske besede, podloženo z mehkobo njegovega panonsko obarvanega govora. Če me je v zadnji povedi že skoraj pretirano zaneslo v poetične višave, gre navdih za to vsekakor pripisati ogledu Kaplje na vedru. Prepričan sem, da bo večina tistih, ki bodo Sipošev film videli, vsaj za trenutek občutila isto vznesenost,« je med drugim zapisal Maver.