»Mladi potrebujejo tvoj obraz, da te začutijo. Tvojo besedo, lik, prisotnost,« pravi Primož Lorbek. Tule je del njegove življenjske in duhovniške zgodbe.

Po dveh »domačih« velikih nočeh se prisotnost na obredih vrača v predkoronske čase. So ljudje zato bolj začutili pomen občestva ali je omejevanje obiska v cerkvah poskrbelo, da bodo te bolj prazne?

Kot duhovnik sem prvič doživel veliko noč v pristnem smislu. Prvo vračanje ljudi v cerkev, leta 2020, je bilo pri nas veliko težje kot leta 2021. Ob zaprtju sva spomladi 2020 z župnikom takoj vzpostavila prenose maš, ki sva jih ob vrnitvi v cerkev malo preostro odrezala. Osupel sem bil, ko sem v cerkvi zagledal 20 ljudi. Vračanje je bilo počasno. V drugem valu sva naredila drugače: prenose sva obdržala, ljudi pa povabila k maši, ko je bilo to dovoljeno. Vrnilo se je, lahko rečem, 110 % ljudi. Kdor je še malo ostal v coni udobja, je mašo še vedno spremljal v prenosu. Še danes me kdo vpraša, zakaj jih ni več. Preprosto: ker se je treba vrniti v občestvo. To je ljudem manjkalo. Čeprav tudi v univerzitetni župniji za nekatera predavanja še vedno uporabljamo Zoom. Na ta način se po župnijah lahko približamo oddaljenim. A delati moramo na občestvu. Brez občestva izvajaš monolog. V družini in Cerkvi pa mora prevladovati dialog.

Primož Lorbek: A delati moramo na občestvu. Brez občestva izvajaš monolog. V družini in Cerkvi pa mora prevladovati dialog. FOTO: osebni arhiv

Se vrnitve v dialog zelo veselite?

Vsekakor, veliko dam na pogovor. Formalno in neformalno. To je naše življenje – beseda. Priložnosti za klepet tudi z ljudmi, ki niso redni nedeljniki, so neprecenljive. Lahko se pogovoriš o življenju, veri, smislu. Ko ljudje začutijo, da se lahko pogovarjajo s tabo, da lahko pridejo k tebi, si dosegel vse.

Zelo veliko se ukvarjate z mladimi. Kako jim razlagate pomen trpljenja in vstajenja? Še posebej tistim, ki so od vere in Cerkve nekoliko bolj oddaljeni.

Pred kratkim smo bili s kolegico v Zagrebu. Delala je sebek z možem in mi spotoma pokazala program filtrov, ki človeka »uredijo« tako, da mu napravijo idealno podobo. Polepšajo oči, usta, nasmeh … Družba je naravnana tako, da mora biti vse odlično. Ne želimo kazati svojih slabosti ali se srečevati s trpljenjem. Pri tem se velikokrat ustavimo pri velikem petku, se smilimo samemu sebi, kako so nas vsi zapustili v naši stiski. Tudi Jezus je začutil nekaj podobnega, ko je na križu Boga spraševal, zakaj ga je zapustil. Občutil je samoto, a tam sta bila Janez in Marija. Ko se ti zdi, da so te vsi zapustili, imaš Boga in prijatelje. Grob v sebi nosi veliko ljubezni, upanja, vere. Nas je strah odpreti srce, da bi to zaživelo. Bistveno se mi zdi spoznanje, da moramo iti v odnosu do trpljenja naprej in ga premagovati.

Primož Lorbek: Rojstni dnevi, veselice, tudi kako vabilo na fantovščino je že bilo, povabijo me na piknik, ko se rodi otrok. Ko začutijo zaupanje, radi povabijo. FOTO: osebni arhiv

Blizu mi je zgodba enega od francoskih slikarjev, ki je pri svojem ustvarjanju trpel velike bolečine. Učenci so ga vprašali, čemu vztraja. Odvrnil je v tem slogu: »Da, trpim. A to bo minilo. Lepota mojih del pa bo ostala.« Iz Kristusovega trpljenja je nastalo nekaj najlepšega, večno življenje. Tudi iz našega trpljenja lahko nastane kaj lepega, na primer življenjske izkušnje.

Katere duhovne teme mlade nasploh najbolj pritegnejo, jim vzbudijo zanimanje? O katerih temah z njimi največ razpravljate?

Največkrat se ustavimo pri veri, upanju in ljubezni. Mladi si morajo v življenju upati. Jaz si na primer v srednji šoli nisem upal reči sam sebi, da bom šel v bogoslovje. Veliko se pogovarjamo tudi o smislu življenja, o stresu, ki so ga med korono mladi doživeli ogromno.

Primož Lorbek: Mladi potrebujejo tvoj obraz, da te začutijo. Tvojo besedo, lik, prisotnost. Želijo, da sem z njimi. FOTO: osebni arhiv

Pred časom ste dejali, da je velik dosežek za duhovnika, če ga ima mladostnik v imeniku telefona. Ob tem, da seveda kdaj zavrti številko. Vas veliko kličejo? Ste nekakšna duhovna urgenca?

Lahko bi tako rekli, da! (smeh) Duhovno in za življenje. Velik dosežek se mi zdi, da so mladi spoznali, da se lahko name oprejo, ko v določenem trenutku česa ne zmorejo ali ne znajo, so v stiski. Ali ko jim je lepo. Včasih rešujemo tudi ljubezenske težave. »Punca me bo pustila, kaj naj naredim?« Svetujem, da se pogovorita, dorečeta problem in poskušata najti rešitev. Seveda fantu ne boš rekel, da nimaš časa, ker potem izgubiš zaupanje. Pogovorila sva se midva, pogovorila sta se onadva in še vedno sta skupaj.

Mladi potrebujejo tvoj obraz, da te začutijo. Tvojo besedo, lik, prisotnost. Želijo, da sem z njimi. Pomembnost prisotnosti se kaže že od Jezusovih časov naprej. On je bil z ljudmi. Z mladimi moraš iti na njihov način razumevanja sveta. Ko spoznajo, da so razumljeni oni, njihove stiske, te sprejmejo v polnosti.

Ogromno je prilagajanja. Študenti imajo svoj tempo, način življenja in dela. V sklopu univerze je približno 12, 13 tisoč študentov. To se zdi veliko. A imajo kolokvije, izpite … Tako da se zgodi, da na slavilno molitev ali mašo pride 40 ali 50 študentov. Svojemu tempu življenja prilagajajo versko življenje, ki pa ga ne zanemarjajo. Kdor je dejaven v domači župniji, denimo kot animator, pevec ali voditelj oratorija, je dejaven tudi v univerzitetni. Nekateri pa se v domači župniji ne najdejo tako zelo in se lažje vključijo pri nas. Z župnikom na Hajdini pa skušava organizirati stvari tako, da sem lahko prisoten v obeh župnijah.

Kako jim sporočate, da Jezus ni nekaj oddaljenega, staromodnega, mitskega, ampak da je vstal za vsakogar od nas/njih?

To je najtežje vprašanje. Pomembno je, da začutijo, da vero živiš. Da je vera tvoja opora, na katero se nasloniš. Ko to vidijo, si dosegel še en cilj. Lahko jim ogromno govoriš o Jezusu, lepoti verovanja, ampak dokler ne začutijo tvoje osebne vere, je to velikokrat le beseda. Pred časom se je nek fant v naši župniji ponesrečil. Začudil sem se, koliko ljudi je prišlo k maši in molitvi zanj. Tudi ljudje, ki so v cerkvi le za največje praznike. To je bila za nas mala velika noč. Pokazala se je moč vere in molitve. Ljudje se danes obračamo na vse mogoče, na primer na vedeževanje, in za to plačujemo. Namesto da bi prišli v cerkev, se usedli, umirili, molili, prosili Boga. Brezplačno.

Kako se z mladimi pogovarjate o neprijetnih temah, škandalih?

Govorim jim, da tudi Cerkev zelo rada vklopi kak filter. Želi narediti lepšo podobo. Cerkev je dama, ki se mora pokazati v vsej svoji lepoti. A po drugi strani nekoliko govoriti tudi o svojih slabostih. Tudi za ljudi se je težko srečati s svojimi slabostmi. Duhovniki smo tisti, ki lahko pri tem naredimo največ. Ko ljudem stvar na pravi način predstaviš – odkrito, transparentno, samokritično –, položaj razumejo. Razumejo, da ni vsa Cerkev slaba, da ni vsak duhovnik slab, da pa nekateri imajo težave in slabosti.

Primož Lorbek: Blizu mi je zgodba enega od francoskih slikarjev, ki je pri svojem ustvarjanju trpel velike bolečine. Učenci so ga vprašali, čemu vztraja. Odvrnil je v tem slogu: »Da, trpim. A to bo minilo. Lepota mojih del pa bo ostala.« FOTO: osebni arhiv

Velikokrat poudarjate, da želite biti tam, kjer mladi so, njihova opora. Bodisi na družbenih omrežjih bodisi povsem konkretno, fizično. Kam vse vas vabijo? Morda delite z nami kake manj običajne priložnosti, vabila, na katera ste se odzvali, pa se je to komu morebiti zdelo nenavadno.

Rojstni dnevi, veselice, tudi kako vabilo na fantovščino je že bilo, povabijo me na piknik, ko se rodi otrok. Ko začutijo zaupanje, radi povabijo. In veliko jim pomeni, da pridem. Po veliki noči gremo z mladimi na Ciper. Kjer so mladi, tam sem jaz. Spravil sem se tudi na fitnes. Nek večer je prišel klic: »Gospod kaplan, mi nimamo prevoza.« Kaj naj? Bolje, da jih peljem jaz, kot pa da se morda spravijo v nevarnost. Čutil sem se odgovornega. Odpeljal sem jih na koncert in jih tudi prišel iskat. Starši so se mi zahvalili.

Kako se kot edinec približate edincem? To vas sprašuje edinec.

Najprej jim povem, da sem malo razvajen. Priznam. Moja največja razvada je dolgo spanje. Jutranje maše med tednom … Vstajanje mi je kar v izziv. Še ena moja velika razvada pa je kava, ki se ji ne morem upreti. V župnišču kave nikoli ne zmanjka. Ko pa pridem kam na obisk, me niti ne sprašujejo, ali jo bom pil.

Primož Lorbek: Pri novi maši sem rekel, da upam, da bom postal graditelj mostov med ljudmi in Bogom, saj so pogosto na različnih bregovih. Četudi bo le brv, bom zelo zadovoljen. FOTO: osebni arhiv

Kako se je zgodil zasuk v vašem življenju in so se gradbeniške ambicije sprevrgle v duhovniško poslanstvo?

Oče je bil gradbenik, delal je v Avstriji. V srednji šoli sem mu občasno pomagal. Že od mladosti rad kaj ustvarjam in delam. Imeli smo vrt, vinograd, njivo. Manjša gradbena opravila v župnišču so moja domena. Obiskoval sem srednjo gradbeno šolo, vmes sem postal v župniji organist, nato pa sem se vpisal na gradbeno fakulteto. Vztrajal sem skoraj dve leti. Klic je bil vse bolj glasen. Trudil sem se trenirati, da bi bežal, šprintal pred njim, ampak Gospod je bil absolutno boljši šprinter kot jaz in me je dohitel. Z domačim župnikom sva šla do škofa, pogovorili smo se in vpisal sem se v bogoslovje.

Moja strast so bili mostovi, obožujem pa vonj asfalta, saj sem med študijem delal v nekem gradbenem podjetju. Pri novi maši sem rekel, da upam, da bom postal graditelj mostov med ljudmi in Bogom, saj so pogosto na različnih bregovih. Četudi bo le brv, bom zelo zadovoljen. Velikokrat je tako, da brv, četudi je zelo ozka, povezuje veliko ljudi. Tudi dve vasi. Če mi to uspe napraviti s svojima besedo in zgledom, bom zadovoljen. Upam, da bo takšnih mostov čim več.