Janez Puhar se je rodil 26. avgusta 1814 v Kranju. Oče Jožef je bil kamnosek in v času ilirskih provinc celo kranjski podžupan. Janez je bil najstarejši od petih otrok, ki mu jih je rodila druga žena Marija.

Vedoželjen in odprt za novosti

V šoli so hitro opazili njegovo bistrost in vedoželjnost. Zanimala sta ga umetnost in naravoslovje. Bil je nadarjen za jezike: naučil se je angleščine, francoščine, italijanščine in nemščine, pozneje pa še latinščine, grščine, hebrejščine in arabščine. Igral je več glasbil, bil je odličen pevec, rad je risal in rezbaril, ukvarjal se je z botaniko, fiziko in kemijo.

Janez Puhar se je rodil v Kranju, tam pa je tudi umrl. FOTO: Andrej Praznik

Na materino željo je postal duhovnik. Najprej je deloval v Leskovcu pri Krškem, leta 1839 pa je prišel za kaplana v Metliko, kjer je desetletje pred njim služboval Friderik Baraga. V svetu je takrat močno odmeval izum fotografije na posrebreni bakreni plošči Francoza Louisa Jacquesa Mandeja Daguerra (1787–1851). Novost je pritegnila tudi Puharja, ki je kupil potreben material in začel izvajati poskuse.

Puharjeva rojstna hiša v Reginčevi ulici v Kranju. FOTO: Andrej Praznik

Petnajst sekund

Čeprav je bila dagerotipija velik korak naprej v razvoju fotografske tehnike, je imela vrsto pomanjkljivosti. Ker so bile fotografije narejene na neprosojni kovinski plošči, jih ni bilo mogoče reproducirati. Čas osvetljevanja je bil dolg približno pol ure, zato ta tehnika ni bila primerna za portretno fotografijo. Zaradi uporabe srebra je bil postopek zelo drag. Puhar je začel delati poskuse s cenejšimi steklenimi ploščami. Rezultat je bil osupljiv: slike so bile jasne in kontrastne, osvetljevanje pa je trajalo samo petnajst sekund.

Spominska plošča na Puharjevi rojstni hiši. FOTO: Andrej Praznik

Prva novica o izumiteljskem delu metliškega kaplana je bila objavljena maja 1841 v časopisu Carniolia, ki je izhajal v Ljubljani. Fotografijo na steklo oziroma svetlopis, kot je poimenoval svoj izum, ki še danes ni povsem razjasnjen, je Puhar dokončno razvil leta 1842 v Ljubnem na Gorenjskem. Ker je uporabljal žveplo, se je okrog župnišča širil močan smrad. Zato so se nekateri spraševali, ali so mladi gospod res božji služabnik ali pa nemara hudičev vajenec.

Spomenik v Prešernovem gaju v Kranju. FOTO: Andrej Praznik

Na svetovnih razstavah

Leta 1847 je prve fotografije na steklo posnel tudi Francoz Abel Niepce de Saint-Victor (1805–1870) in postopek prijavil francoski akademiji znanosti. Ko je Puhar to izvedel, je poskušal dokazati svoje prvenstvo. To se mu je le delno posrečilo, saj se kot reven kaplan na Kranjskem ni mogel kosati z izumitelji na tujem. Kljub temu mu je francoska Akademija za poljedelstvo, obrt in trgovino leta 1852 podelila diplomo, na kateri je naveden kot izumitelj fotografije na steklo. Njegove fotografije so bile razstavljene na svetovnih razstavah v Londonu (1851), New Yorku (1853) in Parizu (1855).

Spominska plošča v Metliki. FOTO: Andrej Praznik

Puhar je po odhodu iz Ljubnega služboval v Radovljici, na Bledu, v Cerkljah na Gorenjskem, Smledniku, Kamniku in na Dovjem. Najbolje se je počutil na svetovljanskem Bledu. Pozneje se ni nikjer več vživel. Postajal je zagrenjen, zaradi skromnih življenjskih razmer in nevarnih snovi, ki jih je uporabljal pri delu, je zbolel na pljučih. Poleti 1864 se je vrnil v Kranj in 7. avgusta umrl v svoji rojstni hiši.

Župnijska cerkev Marije Pomočnice v Ljubnem na Gorenjskem. FOTO: Andrej Praznik

Katalog, kovanec, spominske plošče

Do danes se je ohranila le peščica Puharjevih fotografij na steklo. Na dveh je upodobljen on sam, na drugih so domnevno njegova mati, lovec, ki bi lahko bil njegov bratranec, skladatelj Andrej Vavken in slikar Ivan Franke ter župnijska cerkev v Cerkljah na Gorenjskem. Puharjeve fotografije so predstavljene v obsežnem katalogu z naslovom Puharjeva šifra, ki ga je ob istoimenski razstavi v Narodnem muzeju Slovenije pred desetimi leti pripravila Blaženka First, danes pa si ga lahko izposodimo v knjižnicah.

Spominska plošča na župnišču v Ljubnem. FOTO: Andrej Praznik

Po Sloveniji je raztresenih še nekaj spominov na Puharja. Banka Slovenije je ob dvestoti obletnici njegovega rojstva izdala spominski zlatnik, srebrnik in zbirateljski dvokovinski kovanec (teh so izdelali 150.000). Belokranjsko muzejsko društvo je že leta 1999, ob 160. obletnici Puharjevega prihoda v Metliko, tam postavilo spominsko ploščo. V Ljubnem je spominska plošča na lepo obnovljenem župnišču, kjer je Puhar 19. aprila 1842 izumil fotografiranje na steklo. V Kranju nas plošča v Reginčevi ulici opozarja na Puharjevo rojstno hišo, v Prešernovem gaju stoji njegov nagrobnik, v starem mestnem jedru pa lahko obiščemo tudi njegovo spominsko hišo – Kabinet Janeza Puharja.