Pred nekaj leti smo ob obnovi župnijske cerkve v Črnomlju skušali zvedeti kaj več o pokojnih, ki so v njej pokopani. V grobnici sredi cerkvene ladje so bili posmrtni ostanki že preveč razpadli, da bi izvedenci mogli karkoli dognati, očitno pa so bili tu pokopani premožnejši meščani. Grobnice pod prezbiterijem tedaj nismo našli, gotovo pa sta tam pokopana vsaj dva plemiča, saj sta njuna nagrobnika vzidana v steno za oltarjem. Sedaj sta v senci novega mozaika p. Ivana Rupnika.

Izsek rodovnika rodbine Schallenberg. FOTO: Tomaž Maras

Na levi stani je nagrobnik z nemškim napisom, ki pravi, da tu počiva grof Janez Krištof von Schallenberg, cesarski komornik, stotnik v regimentu grofa Starhemberga, vitez in komtur (predstojnik) postojank nemškega viteškega reda v Metliki in Črnomlju. Umrl je 25. aprila 1689 (torej v letu, ko je izšla Valvazorjeva Slava vojvodine Kranjske). Napis našteva 6 gradov v posesti Schallenbergov v Zgornji Avstriji. Spletna poizvedba nam pokaže, da so vsi ti gradovi še vedno dobro ohranjeni razen matičnega starega gradu Schallenberg, ki je razvalina.

Šest gradov v posesti Schallenbergov v Zgornji Avstriji je še dobro ohranjenih, razen matičnega starega gradu Schallenberg, ki je razvalina.

Kaj pa še živeči potomci te plemiške družine? Na spletu smo našli e-naslov avstrijskega diplomata in politika Alexandra Schallenberga. V Republiki Avstriji so plemiški naslovi prepovedani, zato pred njegovim priimkom ni predloga »von«, vsaj na Wikipediji pa je predstavljen kot potomec stare avstrijske plemiške rodbine. Na našo prošnjo se je prijazno odzval. Njegov oče Wolfgang, upokojeni diplomat, nam je nato poslal preslikave tipkopisov o zgodovini rodbine Schallenberg.

Tako smo zvedeli, da se je naš črnomaljski komtur Janez Krištof rodil v Linzu 24. februarja 1657 očetu Krištofu Erenrajhu kot prvi otrok v drugem zakonu z Ano Frančiško Svibensko (Scherffenberg). Po vojaški službi v regimentu grofa Maksimiljana Starhemberga se je leta 1686 v Gradcu pridružil nemškemu viteškemu redu. Pri tem je moral predložiti svoj rodovnik v dokaz, da je so vsi njegovi predniki v petih generacijah plemiškega rodu. Ta dokument z naslikanimi barvnimi grbi vseh 32 prednikov 5. generacije in njihovih potomcev je ohranjen v arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju.

Schallenbergi so v 16. stoletju prestopili k protestantom

Ohranjen je tudi natančen popis njegove zapuščine, ki ga je 11. maja, dva tedna po njegovi smrti, sestavil Jonas Kolbesar. Poleg denarja, nakita, obleke, jedilnega pribora in drugih osebnih potrebščin, dveh konj, vina in žita je grof posedoval tudi nekaj pušk in pištol. Komaj 32-leten je umrl po nekakšnem razlitju ognojka. Pred smrtjo je prejel svete zakramente. Kot vitez nemškega reda ni imel potomcev, saj se je zaobljubil celibatu, čeprav je ostal laik. Nemški viteški red se je namreč vse do reforme po 1. svetovni vojni ohranil kot red plemiških meniških vojščakov v skrbi za ranjene in bolne križarje in romarje, zaradi česar je red tudi nastal v 12. stoletju v Sveti deželi.

Omenjeni zapisnikar Jonas Kolbesar je bil verjetno duhovnik v službi nemškega viteškega reda. V Belo krajino je menda skupaj s svojim bratom prišel s Švedskega. Še danes v Črnomlju prebivajo potomci Jonasovega brata s priimkom Kolbezen. Morda sta se brata Kolbesar kot katoličana morala umakniti pred protestanti. Schallenbergi pa so v 16. stoletju prestopili k protestantom. Pozneje so se vrnili v katolištvo, tako da so lahko ostali v habsburških deželah.

Novi avstrijski kancler ima torej daljne prednike iz naših krajev.

Alexander Schallenberg, ki nam je pred leti pomagal priti do teh podatkov, je medtem postal avstrijski zunanji minister, po nenadnem odstopu Sebastiana Kurza pa je 11. oktobra zaprisegel kot novi avstrijski kancler. Za nas to ni zanimivo le zaradi njegovega sorodnika grofa Janeza Krištofa, ki počiva v Črnomlju. Iz njegovega rodovnika je namreč razvidno, da so med predniki Schallenbergov tudi plemiči iz naših krajev. Njegova prababica Barbara je iz rodbine gospodov Črnomaljskih, ki so se v času turških vpadov iz Bele krajine umaknili v Avstrijo.

Med predniki Schallenbergov najdemo še plemenite Lapčane iz Dalmacije in krbavske gospode iz Like. Grbi teh dveh rodbin sestavljajo tudi grb grofa Schallenberga, upodobljen na nagrobniku v Črnomlju. Na sredi je schallenberški lev. Na poljih v ozadju pa sta dvakrat lapčanski orel in krbavska goska, ki spominja na starodavno hrvaško rodbino Gusićev.

Novi avstrijski kancler ima torej daljne prednike iz naših krajev, kar govori o povezanosti Srednje Evrope v minulih stoletjih, ko je plemstvo s porokami tesno prepletalo medsorodstvene vezi.

Kaj se je zgodilo z gospodi Črnomaljskimi?

Iz gradiva, ki nam ga je poslal Wolfgang Schallenberg, denimo zvemo, da je bil eden od krstnih botrov Janeza Krištofa tudi Žiga Ferdinand Kacijanar iz Kacenštajna. To je grad v Begunjah, kjer so danes prostori psihiatrične bolnišnice. Za slovensko zgodovino sta posebej pomembna brata praprababice Janeza Krištofa iz rodbine Kacijanarjev. Nesrečni general Ivan Kacijanar je leta 1537 vodil in popolnoma zavozil vojaški pohod proti Turkom v Slavoniji. Ubili so ga kot izdajalca, za čudovit nagrobnik v Gornjem Gradu pa je kljub temu poskrbel njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar.

Poseben vpogled v življenje plemiških družin v 17. stoletju nam ponujajo ohranjeni sprotni zapiski matere Janeza Krištofa o prelomnih dogodkih svojih otrok: o njegovem rojstvu, vstopu v nemški viteški red, o naročilih hčeri, kako naj bratu izroči delež dediščine, in končno o njegovi prezgodnji smrti. Mati pripiše, da bo zanj molila do svoje smrti, naj mu Bog nakloni večni pokoj, saj je bil ubogljiv otrok.

Zadnji moški potomec rodbine Črnomaljskih je umrl leta 1677, z njim pa je izumrla tudi rodbina Črnomaljskih.

To je zaenkrat vse, kar vemo o kratkem življenju grofa Janeza Krištofa. Domnevamo lahko, da se je pred vstopom v nemški viteški red pod poveljstvom maršala Maksimiljana Starhemberga bojeval na Nizozemskem in v Nemčiji proti Francozom. Leta 1683 je morda sodeloval pri uspešni obrambi Dunaja pod vodstvom Maksimiljanovega brata Ernsta Starhemberga in še pri protiturških vojnah, ki so sledile. Gotovo pa v arhivih na zgodovinarje čaka še veliko zanimivosti o burnem času, v katerem je živel grof Janez Krištof, in naših prednikih, ki so se kljub vsemu obranili in ohranili v svoji domovini.

Kaj pa se je zgodilo z gospodi Črnomaljskimi? V 16. stoletju se preselijo v Avstrijo in podobno kot Schallenbergi postanejo protestanti, v 17. stoletju pa spet katoličani. Dva Črnomaljska sta vstopila v nemški viteški red. Janez je bil komtur v Ljubljani, Janez Friderik pa v Šentjurju pri Celovcu. Ko je kot zadnji moški potomec v moški liniji leta 1677 umrl, je z njim izumrla tudi rodbina Črnomaljskih. Na njegovem nagrobniku je grb Črnomaljskih zato obrnjen na glavo.

FOTO: Tomaž Maras