Skorajda štiri metre visoka kamnita monštranca stoji na križišču makadamske medkrajevnice in medcelinke, ki je nekoč povezovala Rim in Bizanc. Skulptura je dragocena pridobitev Šmihelčanov in hrenoviške župnije kot tudi koprske škofije in Cerkve na Slovenskem.

FOTO: Pavel Bratina

Dogodek je brez medijskega pompa, ki navadno spremlja pomembne dogodke, pritegnil župljane, Vidove sodelavce in prijatelje ter tiste, ki jih je dosegel glas Radia Ognjišče. V lepem vremenu je bilo na prostem ob spomeniku najprej evharistično bogoslužje, ki ga je msgr. Rebec vodil v zboru petih duhovnikov, med katerimi je bil tudi klesar evharističnega znamenja – duhovnik, pesnik in kamnar Vid Premrl iz Šmihela.

Med nagovorom je msgr. Rebec poudaril, kako pomembno je, da pridemo skupaj in vsak po svojih močeh in sposobnostih naredimo, kar nam leži na srcu in smo tudi dolžni storiti. Prihajajo časi, ko bo takšna povezanost zelo potrebna in pomembna. Ko se bodo razredčile vrste duhovnikov in evharističnih bogoslužij po Sloveniji in bodo takšna znamenja, takšni misijoni v kamnu, prijazna povabila k srečanju z Besedo. Spodbujala nas bodo k premišljevanju in molitvi. Vesel pa je bil, da nismo še tam in da je, hvala Bogu, starostno povprečje zbranih pri tej maši še kar spodbudno. Kamniti misijon pa je vendarle lepa priložnost, da jih pritegne še več. Imeli bodo priložnost, da ob Besedi v kamnu še poglobijo svojo vero. Dobrotna luč pa jih bo nato vodila skozi človeško in krščansko zorenje.

FOTO: Pavel Bratina

Po nagovoru je ta modri in prepričljivi pomočnik škofa Jurija Bizjaka slovesno blagoslovil Kamnito monštranco in leseno znamenje Frkovega buhca, ki ga je obnovil Leopold Premrl. Mašno daritev so spremljali in s pesmijo obogatili pevci cerkvenega pevskega zbora. Bogoslužnemu delu srečanja je sledila predstavitev in počastitev umetnine. Spored so pripravili in z Vidom Premrlom vodili sorodniki, pevci in drugi sodelavci. Ob njihovih besedah, recitacijah in pesmih je navzoče vedno bolj nagovarjala globoka, domišljena, enkratna, pa tudi zgovorna vsebina te izklesanine – molitve, pridige, kateheze, simfonije in enciklopedije hkrati.

Ob koncu je zbrane nagovoril Vidov sošolec Pavel Bratina. »Petnajst let, dolgih petnajst let je minilo od prve zamisli do uresničitve te veličástne Bibliae pauperum, zgoščene in domiselne upodobitve svetopisemskih zgodb in človeške tragike ... Kamnita monštranca je bogata, zgovorna in prepričljíva pripoved o tem, kar je Bog razodel majhnim in prikril velikim. To pripoveduje z devetimi osrednjimi zgodbami, s 45-imi napisi, s kakšnimi 40-imi upodobitvami krilatcev, ki so bôžji poslanci, z več kot 100-imi najrazličnejšimi figurami in simboli (vejicami, viticami, cvetôvi, zvônčki, svečkami, mučilnimi pripomočki, križi in drugimi kamnoseškimi podobami), ki nas spodbujajo k še bolj zavzetemu branju.

Slovenci premoremo že kar nekaj vélikih svetilnikov pobotanja, odpuščánja in sprave. Prvi je cerkev sv. Pavla nad Vrtovinom, ki so jo že leta 1945 v enem samem mesecu obnovili zato, da bi se na enem kraju in v enem svetišču poimensko spominjali vseh, ki so med zadnjo svetovno vojno izgubili življenje, ter zanje molili. Drugi je Pahorjev ljubljanski pomník, ki se klanja vsem žrtvam vojn 20. stoletja. Tretji pa tale Kamnita monštranca, ki smo jo danes pospremili v službo živim in mrtvim.

FOTO: Pavel Bratina

Podnanoška umetnina nagovarja predvsem lačne in žejne. Pripravljena je na srečanje iz oči v oči, saj ničesar ne prikriva in nima ničesar za bregom. Njena logika je logika ljubezni, njeno sporočilo oznanilo usmiljenja, njeno bogastvo Luč, ki je prišla na svet za vse ljudi … Je drugačna od Plečnikovega spomenika NOB na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, ki se klanja veličini altruističnega žrtvovanja, v resnici pa je prikrita monštranca, ki svoje sporočilo sporoča tako, da ga razumejo le tisti, ki se spoznajo na govorico števil in simboliko geometrijskih likov. Premrlova monštranca ne ovinkari, temveč se dviga nad vsakdanjost in tisto humanost, ki prisega le na modrost tega sveta.«

In še: »Od vipavske gimnazije do ljubljanske teologije mi je bilo dano drugovati z veliko ljudmi. Posebej pa naj omenim tri, ki so dozoreli v vrhunske klesarje. Jože Krašovec v svetovno znanega klesarja teologije Božje Besede v slovenščini, Vili Stegu v liričnega klesarja božjega molka v ljubi materinščini, Vid Premrl pa v vztrajnega kamnarja odrešenjske zgodovine v kraškem kamnu. Vsi trije so v slovensko kulturno in religiozno zakladnico prispevali, kar so bili dolžni prispevati, saj so bili za to izbrani že v materinem naročju. Hvala vsem, Tebi, dragi Vid, še prav posebno.«

FOTO: Pavel Bratina

Vsem umetninam streže po življenju zob časa. Tudi tej. Naj nam je še tako draga, naj jo še tako varujemo, njen čas se bo prej ali slej iztekel. A svoje poslanstvo bo izpolnila, če bo koga izmed nas pripeljala k Besedi, ki ostane vekomaj. Za konec smo dobili barvno zgibanko, še nekaj požirkov prijateljskega kramljanja in na bogatem pogrinjku ljubečo pozornost veščih, domiselnih in velikodušnih gospodinj.