Društvo sv. Jakoba Kamnik z zelo raznovrstnimi predavanji in drugimi kulturno-izobraževalnimi ter umetniškimi dogodki vsak mesec v dvorano frančiškanskega samostana v Kamniku privablja številne obiskovalce. Tudi zato, ker zna izbrati zanje zanimivo snov, dogodek ali osebnost. Podobno je bilo tudi tokrat, ko je bil naslov prireditve Neznani Kamnik in njegovo jezero, predavateljica pa domača strokovnjakinja etnologinja in jezikovka dr. Marija Klobčar, višja znanstvena sodelavka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, a da bo prišlo toliko ljudi, se organizatorji predavanja na čelu z dr. Marjeto Humar verjetno niso nadejali. Obiskovalci so namreč popolnoma napolnilo prostorno dvorano, več pa jih je moralo predavateljici prisluhniti kar s samostanskega hodnika.

Potres leta 1348



Dr. Marija Klobčar, ki že desetletja raziskuje zgodovino Kamnika, predvsem pa ljudsko izročilo v mestu ob Kamniški Bistrici in v okolici (o tem govori njena knjiga Na poti v Kamnik), je za pozdravno besedo dr. Humarjeve spregovorila tako o prvotnem in poznejšem Kamniku, ob tem pa tudi o morebitnem kamniškem jezeru, ki naj bi se razlilo leta 1348, ko je silovit potres najhuje prizadel Beljak, veliko škodo pa povzročil tudi na Kranjskem. Močni potresni sunki naj bi povzročili prebitje s podzemnimi rovi razrahljane naravne povezave med Malim in Starim gradom; zaradi česar se je razlilo kamniško jezero, pri tem razdejalo samo mesto in tudi minoritski samostan v bližini Homca, iz katerega naj bi redovniki pomagali graditi mekinjski samostan, ustanovljen leta 1300; s prodom pa nasulo Mengeško polje.

Šutna

Predavateljica je posebej opozorila na ime Šutna (od nemške besede Schutt, ki pomeni ruševine, groblje), iz katerega je domnevala, da je bil prvotni Kamnik, grajen iz kamna (od tod zanj ime Stein), na mestu sedanjega kamniškega predmestja Šutna, novi Kamnik pa naj bi na kraju nekdanjega jezera gradili kolonisti iz nemških dežel, ki so se na sedanjem slovenskem ozemlju naseljevali po omenjenem strašnem potresu in kugi, ki sta botrovala izpraznitvi marsikaterega prej poseljenega ozemlja. Da je bila Šutna najstarejši del sedanjega Kamnika, je sklepala predvsem po arheoloških najdbah in že opravljenih geoloških raziskavah.

Sv. Jurij ob jezeru



O obstoju kamniškega jezera naj bi govorilo tudi nekdanje ime za župnijsko cerkev v Nevljah sv. Jurij ob jezeru, najdeni železni obroči za privezovanje čolnov v visoki škarpi ob cerkvi ter zvonjenje do začetka 90. let prejšnjega stoletja ob treh popoldne na delavnike, t. j. ob uri, ko naj bi odteklo jezero oz. bil strašni potres.

Domišljija lahko da človeku krila, predavateljičina beseda dodatna (ali pa tudi ne, saj je ostajala na tleh resničnega, raziskovalnega, vprašujočega), nadaljnje znanstvene raziskave pa bodo povedale, koliko je resnice o obstoju starejšega Kamnika na kraju sedanje Šutne in jezera deloma na mestu sedanjega Kamnika ter območja severovzhodno od njega.

Več o tem in drugem, povezanim s Kamnikom in jezerom, pa v tedniku Družina.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič