Kamnik leži južno od Šempetra v Savinjski dolini. Pred njim se dviga 607 metrov visoki Hom, za njim sta ob strani Mrzlica in Gozdnik. Na Kamnik peljeta dve označeni planinski poti: ena z juga in druga s severa. Ker njuni izhodišči nista daleč narazen, ju lahko povežemo v krožen izlet.

Šempeter v Savinjski dolini, ki je imel v začetku lanskega leta 2.022 prebivalcev, stoji ob stari rimski cesti med Emono in Celejo. Leta 1952 so tam odkrili grobišče z bogato okrašenimi rimskimi grobnicami. Mimo nekropole se odpeljemo na jug čez Savinjo do vasi Šešče, od tam pa v sosednje Matke. Če ne zavijamo navkreber, ampak sledimo cesti ob potoku Kolja, prispemo do križišča z dvema rdečima planinskima kažipotoma. Tam lahko pustimo avto.

Zgornji kažipot z napisoma Golava in Mrzlica nas vabi v desno, spodnji z napisi Matke, Hom in Kamnik nazaj, mi pa krenemo po cesti levo navkreber. Približno 450 višinskih metrov nad nami se dviga vrh Kamnika, ki ga obdaja venec skal. Cesta se z zahodnega vznožja hriba vzpenja proti jugovzhodu. Čez približno osemsto metrov prispemo do ostrega ovinka, kjer nas napisi na okroglem betonskem jašku usmerijo na razmočeno gozdno pot. V zavetju drevja se vzpnemo do prve samotne domačije in nekaj minut pozneje še do druge. Svet se nekoliko odpre. Na severozahodu vidimo Golavo, na severu Kamnik. Okrog njegovega vrha visi zgodaj dopoldne nekaj kosmičastih oblakov. Nekaj časa kaže, da jih bo sonce posušilo, toda v četrt ure se vlaga v ozračju zgosti v meglo, ki poleg Kamnika zagrne tudi Golavo, Mrzlico in Gozdnik.

1/7

Kažipot ob cesti nas usmeri v gozd, kjer zagledamo prvega letošnjega jurčka. Pot je sprva široka in položna, čez nekaj minut pa se zoži in zavijuga čez čedalje strmejše pobočje. Ko se pokažejo skale in postanejo razmočena tla neprijetno spolzka, se lahko primemo za prvo jeklenico. Višje nam olajša hojo še na nekaj krajih. Skal, okrog katerih raste drevje, je čedalje več. Nenadoma je vzpona konec. Skale se sprimejo v greben, na katerem stoji majhen bivak.
V njem sta ozki leseni klopi, ob zadnji steni pa je mizica s kovinsko skrinjico, vpisno knjigo in žigoma. Čeprav so skoraj hkrati z nami na vrh prišli še trije planinci, Kamnik ni preveč oblegan. Če smo prav prešteli, se je maja v vpisno knjigo vpisalo le nekaj nad petdeset ljudi.

Z vrha gremo na severozahod proti Homu. Spuščamo se po strmem, deloma skalnatem grebenu, kjer je še posebej v mokrem vremenu potrebna precejšnja previdnost. Pot se dotakne plezališča, nato se preko nekoliko položnejšega sveta spusti do samotne domačije. Tik pred njo zavijemo na označenem razpotju levo na vodoravno pot, ki nas pripelje do izhodišča.