Druga izdaja knjige Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik – leta 2024 moram žal ugotoviti, da je bilo tovrstnih knjig napisanih zelo malo, tiste, ki pa so bile, so danes prvovrstni zgodovinski vir – je v prvem delu ponatisnila tabele in vsa spremna besedila iz prve izdaje. Struktura prve izdaje je bila: okoli 70 strani tabel z natančnimi podatki oseb, ubitih med drugo svetovno vojno in okoli 70 strani spremnih besedil. Spremne besede so bile štiri: Nekateri dogodki v Kamniku in okolici v letih 1942–1944 v luči arhivskega gradiva (dr. Marjan Kordaš), Leta 1945 (Milan Windschnurer), Prisilno mobilizirani v nemško vojsko (Alojz Žibert), Preteklost, identiteta, kultura (Igor Senčar).

Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, 1. izdaja, 1998.

Jože Dežman: Čas terorizmov in čas spraševanja vesti

Novosti druge izdaje sta dve. Najprej je objavljenih 19 novih imen. Velika obogatitev nove izdaje je analiza z naslovom Čas terorizmov in čas spraševanja vesti. V njej je zgodovinar Jože Dežman komentiral seznam kamniških žrtev na način, ki bi ga zgodovinar dr. Oto Luthar, predstojnik ZRC SAZU, verjetno okarakte­riziral še s kakšnimi drugimi, bolj grobimi izrazi, kot je, da gre za »revizionistično« zgodovinopisje. Dežman je namreč močno problematiziral dosedanje zgodovinopisje o »NOB«, za katerega je uporabil izraz »komunistični sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil«.

Zelo so prednjačili partizanski poboji

Vseh oseb, ubitih med drugo svetovno vojno v občini Kamnik je bilo 1.160. Od tega je bilo ubitih kar 494 civilistov, kar jasno govori o umazanosti te vojne. Če številke pogledamo še podrobneje, pridemo do bistva dogajanja. Čeprav je območje Kamnika ves čas vojne bilo pod nemško okupacijo, ni ubitih civilistov nič manj kot na območju Dolenjske in Notranjske, ki je bilo pod italijansko okupacijo prava topla greda za komunistično-partizansko revolucionarno nasilje.

Med ubitimi je bilo 1.059 moških in 101 ženska. Od tega je 85 žensk izgubilo življenje kot civilistk: 43 jih je ubil okupator, kar 36 pa so jih umorili partizani, kar pomeni, da se partizani niso nič razlikovali od okupatorja. Partizani so pet žensk ubili že leta 1942, 14 leta 1943, 13 leta 1944 in tri leta 1945. Partizani so na Kamniškem ubili kar 145 civilnih oseh, od tega 38 že leta 1942, kar je za to zgodnje obdobje vojne izredno veliko, leta 1943 pa kar 53.

Pri komunističnih partizanih je šlo za najhujši totalitarizem

O partizanskem nasilništvu na Kamniškem govori tudi podatek, da so sami ubili kar 27 partizanov, kar je 7 odstotkov vseh ubitih partizanov. Ta podatek pove, kot je zapisal Dežman, »s kakšno krutostjo so se partizanska poveljstva znašala nad svojo vojsko, da se jim ni razbežala. Ko bodo znani realni podatki o številu ljudi, ki so dezertirali iz partizanskih vrst, bomo lahko realneje ocenili ves obseg nasilja, ki je bilo potrebno za obstoj revolucionarne armade.«

K temu naj dodam, da ta grozljivi podatek »lepo« pokaže, da je pri komunističnih partizanih šlo za najhujši totalitarizem: »kaznovali« in ubijali so tiste, ki se jim niso podrejali.

Komunisti so ubili 60 Nemcev in 1.160 Slovencev

Dežman navaja, da so partizani ubili komaj 60 pripadnikov okupacijskih sil. Ta številka povsem negira mit o NOB, če vemo, da so v istem času partizani umorili kar 145 civilistov. Če tej številki prištejemo še talce (čez 130) in umrle v taboriščih (čez 70), za katere so posredno prav tako odgovorni partizani, dobimo strašljivo podobo slovenskega partizanstva. Končna bilanca partijskega, to je komunističnega »NOB« na Kamniškem je: okoli 60 ubitih okupatorjevih vojakov za ceno 1.160 ubitih Slovencev. Namesto osvoboditve pa diktatura. K temu je treba prišteti vsaj še hudo materialno uničenje in strahovite travme, ki trajajo vse do današnjih dni.

Mit o udarni in zmagoviti partizanski vojski je prekril resnico

Dežman je na podlagi številne partizanske spominske literature lahko prišel samo do naslednje ugotovitve: »Mit o udarni in zmagoviti partizanski vojski je prekril resnico, da so se partizanske enote praviloma umikale pred močnejšim sovražnikom, tako sposobnost poveljnikov kot oborožitev sta bili prešibki. Večino energije so porabili za preživetje, premike, prehranjevanje in oskrbo. Dobršen del moštva je bil stalno neoborožen, včasih so več energije porabili za to, da so preprečevali dezertacije iz lastnih vrst kot za spopade z okupatorjem. Partizanska armada se je proti koncu vojne vedno bolj birokratizirala, naraščalo je število raznih služb, vse več partizanov je bilo zaposlenih tudi v profesionalnem političnem aparatu, tajni politični policiji in oblastnih organih na vseh ravneh.«

Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, 2. izdaja, 2004.

Komunistični mit o »NOB«

Vsak, ki bere »partizanščino«, teh pa je danes izredno malo, saj se ljudje raje zadovoljujejo z indoktriniranim in všečnim mitom o partizanih in enobeju, bo prišel do enakih ugotovitev. Ali če dodam citiranemu, partizanska vojska je bila v vsem svojem bistvu partijska (komunistična) revolucionarna vojska, potrebna komunistom predvsem za trasiranje poti na oblast. Vse drugo je le mit, zanj pa moramo ugotoviti, da še vedno oklepa zavest Slovencev.

Partizanski umori zakoncev Zavasnik in Lukan

Jože Dežman je v drugem delu svojega eseja podrobneje prikazal primere partizanskega nasilja nad tremi družinami in življenje hčera in sinov ubitih po vojni, ko so bili zasramovani in zaznamovani in so pred dvajsetimi leti še vedno iskali resnico in pravico za svoje umorjene starše. Prva je Zavasnikova iz Zgornjega Tuhinja: partizani so 7. aprila 1945 ubili očeta in nosečo mater. Druga je Lukanova iz Zgornjih Stranj: partizani so 14. decembra 1943 ubili očeta in mater. Tretja pa je Šimenčeva iz Nevelj: partizani so 29. septembra 1942 ubili očeta Maksimiljana Šimenca.

Kamnik, Žrtve na Kamniškem, Ivo Žajdela, Demokracija, 10. 6. 2004Nadaljevanje v: Maksimilijan Šimenc, Vrhpolje, Kamnik, partizani [2]

1/4