V ozki dolini ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico leži mesto Tržič. Na eni strani se nad njim dviga Kriška gora, na drugi Dobrča, med domačini pa sta zelo priljubljena tudi manj znana Kamnek (873 m) in Veliki vrh nad Završnikom (968 m). Čez njuna pobočja peljeta označeni poti proti Domu na Kofcah, ki nam omogočata prijeten krožni izlet.

Tržič je nastal ob stari prometni poti čez Ljubelj, ki je že v rimskih časih povezovala Emono z Virunom na Gosposvetskem polju. Cesar Friderik III. ga je leta 1492 povzdignil v trg, jugoslovanski kralj Aleksander I. pa leta 1926 v mesto. Na njegov razvoj so močno vplivale naravne danosti. Zaradi nahajališč železove rude, obsežnih gozdov in vodne energije sta cvetela fužinarstvo in kovaštvo. A kdor dela z ognjem, se lahko opeče in tako tudi Tržiču niso prizanašali požari. Leta 1689 je zgorelo osemdeset hiš, 29. marca 1811 pa kar 145 in še 75 ljudi. Pozneje so jedro kraja obnovili. Od leta 1985 je zavarovano kot kulturni in zgodovinski spomenik.

Zaradi pomanjkanja rude so fužine sčasoma zamrle in ljudje so se začeli ukvarjati z različnimi obrtmi. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je Tržič postal močno industrijsko središče s tekstilno in čevljarsko tovarno, zato so leta 1908 do njega zgradili železniško progo iz Kranja. Zadnji vlak je peljal po njej leta 1966.

Mi se iz starega mestnega jedra peš »odpeljemo« po tržni ulici mimo podružnične cerkve­ sv. Andreja do odcepa proti gradu Neuhaus. V letih od 1807 do 1819 je bil njegov lastnik avstrijski feld­maršal Johann Josef Radetzky, ki mu je skladatelj Johann Strauss posvetil priljubljeni Radetzky marš. Cesta se hitro vzpne na sedlo med gradom in pobočjem Kamneka. Tam prestopimo z nje na široko pot, s te pa na stezo, ki se mimo vrtičkov vzpne v gozd in na greben. Markirana pot se pozneje z njega umakne na zahodno stran gore, nas pa lesen kažipot usmeri naravnost navkreber na bližnji vrh. Na njem je poleg skrinjice z vpisno knjigo in droga s slovensko zastavo tudi velika lesena klop, ki nam sporoča: »Dobro je tukaj.«

Vrh je zelo razgleden. Na jugovzhodu se razprostira Kriška gora, ki je na tej strani precej resnobnejša kot na jugu. V dolini pod njo počiva Lom pod Storžičem, na njenem koncu se dviga Storžič, malce bolj severno pa Javornik in Bela peč. Na severovzhodu zapira obzorje rjavi hrbet Košute, na severozahodu vidimo Begunjščico in Stol, ki se ga že oprijema sneg, najbližja pa nam je gozdnata Dobrča. Kadar so vse te gore in doline obarvane z mehkobnimi jesenskimi barvami in prežarjene s soncem, res ni nobenega razloga, da bi na vrat na nos hiteli naprej.

S Kamneka gremo po grebenu proti severu – najprej po ravnem in potem malo navzdol. Čez približno dvajset minut zavije označena pot proti Kofcam desno čez pobočje, mi pa se poženemo naravnost navzgor do najvišje točke razglednega Velikega vrha. Tudi na njem je zastava in malo niže skrinjica z vpisno knjigo.

Z vrha se vrnemo do zadnjega razpotja in nadaljujemo proti Kofcam. Ko prispemo do makadamske ceste, ki smo jo videli z vrha, zavijemo levo in malo pozneje še enkrat levo proti kmetiji Završnik. Mimo nje prispemo v gozd, po katerem nas lepa steza pripelje nazaj v Tržič.

NEDELjSKA MAŠA

V župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Tržiču je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri ter ob 10.30, v podružnični cerkvi sv. Andreja pa ob 15. uri.

OSNOVNI PODATKI

Kamnek (873 m) in Veliki vrh nad Završnikom (968 m)

Izhodišče: Tržič

Dostop: Z gorenjske avtoceste zavijemo proti Ljubelju, približno pet kilometrov pozneje pa desno navzdol v Tržič. Parkiramo v bližini stolpnice v središču naselja.

Višinska razlika: 450 m.

Dolžina poti: vzpon do Velikega vrha traja 1.15 ure, krožna pot pa 2.30 ure.

Kratek opis poti: Iz starega dela Tržiča krenemo mimo podružnične cerkve sv. Andreja proti gradu Neu­haus. Pred njim zavije planinska pot proti Kofcam v gozd, se vzpne na greben ter prečka pobočja Kamneka in Velikega vrha nad Završnikom. Obakrat jo za kratek čas zapustimo in se vzpnemo na razgledna vrhova, potem se ji znova pridružimo. Za Velikim vrhom zavijemo proti kmetiji Završnik in se po lepi gozdni stezi vrnemo v Tržič. Pot je lahka in dobro označena.

Zemljevid: Karavanke – osrednji del, 1 : 50.000.