V Italiji se v zadnjih mesecih veliko govori o osnutku »zakona Zan« (ddl Zan), imenovanem po prvopodpisanem poslancu Alessandru Zanu, sicer tudi aktivistu LGBT skupnosti. Nekateri ta zakon podpirajo, ker da se zavzema za pravice oseb LGBT+, nasprotniki pa mu z vsemi močmi nasprotujejo, ker da gre za grožnjo svobodi govora.

Poslanska zbornica je »Zanov zakon«, ki predstavlja zakonske ukrepe za »preprečevanje diskriminacije in nasilja na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete in invalidnosti«, potrdila že novembra 2020.

Pred glasovanjem v senatu 

Predlog zakona je nato nekaj mesecev ostal blokiran v senatnem odboru za pravosodje, 13. julija bodo vendarle o njem glasovali v senatu. Glasovanje bo tajno, zato nihče ne more predvidevati, kaj se bo zgodilo.

Gre za kratko besedilo z desetimi členi. Njegov namen je spremeniti italijanski kazenski zakonik, in sicer tako, da bi se kaznivim dejanjem zaradi rasne, narodne, etnične in verske diskriminacije sedaj pridružili še zgoraj omenjeni prekrški. Tako bi po novem kazenski zakonik določal zaporno ali denarno kazen tudi za tistega, ki spodbuja k dejanjem diskriminacije na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete in invalidnosti.

Poleg kazenskih sankcij se predvideva tudi preventivne ukrepe, med njimi priznanje 17. maja kot nacionalnega dneva boja proti homofobiji, v ta namen pa so v državnih ustanovah in šolah načrtovane pobude za ozaveščanje.

Predlog zakona sicer opredeljuje, da se spoštuje »svobodno izražanje prepričanj ali mnenj ter zakonito ravnanje, ki ga je mogoče pripisati pluralizmu idej ali svobodi izbire, če ne povzroča konkretne nevarnosti diskriminatornih ali nasilnih dejanj«.

Sveti sedež prosil za spremembo zakona 

Sveti sedež je v primeru »Zanovega zakona« prvič v zgodovini (javno) prek svoje diplomacije italijansko vlado zaprosil za spremembo zakona, kar si mnogi razlagajo kot svojevrsten diplomatski napad tuje države (Vatikana) na suverenost Italije. Vatikansko državno tajništvo je namreč vlado opozorilo, da predvidena zakonodaja krši določila konkordata, sklenjenega z lateranskimi sporazumi in obnovljenega leta 1984.

Konkordat namreč Cerkvi v Italiji zagotavlja »svobodo organizacije, javnega opravljanja bogoslužja, izvrševanja učiteljstva in škofovske službe«, katoličanom, njihovim združenjem in organizacijam pa zagotavlja »svobodo zbiranja in izražanja misli z besedo, pisanjem in vsemi drugimi sredstvi razširjanja«.

Teoretično bi se lahko zgodilo, da bi pripadnik skupnosti LGBT lahko sodno preganjal župnika.

Po navedbah Vatikana novi zakonodajni predlog postavlja pod vprašaj omenjeno svobodo organiziranja, saj bi tudi zasebnim šolam – na primer katoliškim – naložil organizacijo dejavnosti ob predvidenem dnevu boja proti homofobiji; hkrati pa naj bi ta zakon na splošno napadal svobodo mišljenja in govora katoliške skupnosti. Sveti sedež izraža zaskrbljenost zaradi morebitnega diskriminatornega ravnanja do drugače mislečih in bojazen, da bi odobritev zakona lahko privedla celo do sodnih postopkov. Z drugimi besedami: teoretično, a vendarle bi se na primer lahko zgodilo, da bi pripadnik skupnosti LGBT sodno preganjal župnika, ki bi si v pridigi drznil izraziti mnenje Cerkve. Morda bi se kdo čutil napadenega in osovraženega že zaradi preprostega citata iz Katekizma Katoliške cerkve.

Podporniki novega zakona imajo tesno večino v senatu, a nihče ne ve, kako se bodo na tajnem glasovanju odločili katoliški senatorji, ki sicer spadajo v stranke, ki so predlog zakona podprle. Na drugi strani desnosredinske stranke, gibanja proti splavu, Katoliška cerkev (oziroma njen tradicionalni del) ter celo eno lezbično združenje menijo, da novi zakon ogroža svobodo izražanja.

Eni torej trdijo, da gre za upravičen boj proti diskriminaciji, drugi pa odgovarjajo, da je zakon diskriminatoren in da gre za napad na svobodo izražanja, posebej napadena pa se čuti Katoliška cerkev.

»Mehko spreminjanje mišljenja« 

Sovraštvo seveda ne pride nikoli v poštev iz nobenega razloga. A to ne opraviči spreminjanja temeljnih načel zakonodaje, in to na zgrešenih antropoloških temeljih. Zato je skrb Katoliške cerkve precej upravičena: težavo predstavljata predvsem nedorečenost zakona in »mehko spreminjanje mišljenja« z zakonodajo. Ko se namreč teorijo gender zakonodajno postavi ob bok etniji in rasi, jo praktično postavimo na raven biološkega dejstva, kar pa je huda zmota, ki pronica v splošno misel in počasi omogoči, da bo morda čez nekaj let prišlo do nove, bolj radikalne in nepravične zakonodaje.

Če bo torej zakon sprejet, se sicer najbrž ne bo spremenilo nič radikalnega, vprašanje pa je, kam nas take zakonodajne rešitve vodijo. »Ddl Zan« sicer na videz rešuje pomembne probleme, v resnici pa je nedorečen pravni akt, temelječ na zgrešeni antropologiji, in s tem slaba rešitev.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (28/2021).