Prvi sončni žarki še niso začeli razsvetljevati polnočno modrega neba nad večnim mestom. Nočno tišino pretrga zvok korakov na marmornatem pločniku in zvonjenje skoraj tristotih ključev. Pravkar je odbilo peto uro zjutraj. Dan v Vatikanskih muzejih se je že začel: tako se začenja predstavitev ene od pomembnejših služb v Vatikanu na spletnem portalu Vatican News.

Ključi vrat v Vatikanskih muzejih. FOTO: Vatican Media

Soba z 2.798 ključi

Kriki galebov odmevajo od štirih sten Dvorišča pinij, notranjega dvorišča Vatikanskih muzejev. Pred bistrojem, ki bo kmalu sprejel turiste z vseh koncev sveta, ključar odpre vrata, ki vodijo v sobo, kjer hranijo 2.798 ključev, ki odpirajo enajst oddelkov papeških muzejev. Posebna klimatska naprava ščiti ključe pred rjo. Vsak teden enega za drugim preizkusijo in preverijo delovanje ključavnic. Vsak ključ ima od ene do pet kopij.

Ključ št. 401 tehta skoraj pol kilograma. FOTO: Vatican Media

Trije najpomembnejši ključi

»Trije ključi so pomembnejši od drugih: številka 1 odpira mogočna vrata, ki vodijo iz Vatikanskih muzejev; številka 401 tehta skoraj pol kilograma, izdelan je bil leta 1700, je najstarejši tukajšnji ključ in odpira vhod v muzej Pio Clementino, prvo jedro Vatikanskih muzejev. In nazadnje še najdragocenejši ključ, ki nima številke: skovan je bil leta 1870 in odpira vrata Sikstinske kapele, kjer od leta 1492 zaseda konklave,« pojasnjuje Gianni Crea, muzejski ključar od leta 1999.

Ključ Sikstinske kapele. FOTO: Vatican Media

Ključ brez številke

Ključ Sikstinske kapele hranijo v sefu v zapečateni ovojnici, ki jo podpiše vodstveno osebje Vatikanskih muzejev. Obred, s katerim pečat vsako jutro odstranijo, spominja na dogajanje preteklih stoletij, obenem pa je zgodovinska vez, ki ključarje - v množini, saj danes to nalogo opravlja enajst zaposlenih - povezuje s starodavno vlogo »maršala konklava« in varuha Svete rimske cerkve: njemu je bila do leta 1966 zaupana naloga, da zapečati vse dostope do kapele, kadar so bili v njej zbrani kardinali, ki so volili novega papeža.

Ključar Vatikanskih muzejev vsak dan prehodi dolgo pot. FOTO: Vatican Media

Petsto vrat in oken

Nastopila je zora. Ključar začne svoj samotni obhod, ki ga bo v obratnem vrstnem redu ponovil ob sončnem zahodu. Enega za drugim odpre petsto vrat in oken vzdolž celotne razstavne poti papeških zbirk. Za ponovitev poti, ki vodi vzdolž petstotih let zgodovine, potrebuje približno eno uro. Najprej odklene in na široko odpre vrata, ki vodijo v muzej Pija Klementina.

Rafaelova »Atenska šola«. FOTO: Wikipedia

Skriti potresomeri

Sprehodi se skozi najstarejše jedro vatikanske zbirke, skozi knjižnico, dokler ne pride do Rafaelovih stanc. Pozna vse skrivnosti Vatikanskih muzejev, kot so recimo preprosti potresomeri, skriti v stenah dvorane Brezmadežnega spočetja, ki jo je v 19. stoletju poslikal Francesco Podesti. Potresomeri so bili potrebni za nadziranje stabilnosti stavbe ob morebitnih potresnih sunkih.

Laokoontova skupina. FOTO: Vatican Media

Michelangelov navdih

Snop svetlobe iz svetilke, s katero še v temi pregleduje vse prostore, izvabi nesmrtno lepoto fresk in kipov iz mraka na svetlobo ter razkrije skrivnosti in podrobnosti, ki jih oko pri dnevni svetlobi, ko je muzej poln ljudi, težko opazi – recimo upognjena roka v Laokoontovi skupini, kipu, ki je leta 1506 predstavljal prvotno jedro papeških zbirk in ki ga je Michelangelo skoraj dobesedno kopiral v svoji upodobitvi Kristusa Sodnika v Sikstinski kapeli.

Bramantejevo stopnišče. FOTO: Vatican Media

Leonardovi prostori

Obhod se nadaljuje - od popolnosti Apoksiomena do soban, v katerih je bival Leonardo da Vinci. Čustveno vrtoglavico, skorajda hipnotično, povzroči dolg vzpon po zavitem Bramantejevem stopnišču. Z vrha te nesporne arhitekturne mojstrovine se razprostira pogled na ves Vatikan, vključno z vodnjakom v obliki galeje, katerega topovi ne bruhajo ognja, temveč brizgajo vodo, simbol miru. Ključar nato vstopi v galerijo svečnikov in tapiserij, kjer odpre okna in razkrije lepoto botanične umetnosti v vatikanskih vrtovih.

Starodavni hodnik z zemljevidi. FOTO: Vatican Media

Pogled na Italijo iz Rima

Na starodavnem hodniku z zemljevidi je nenavadna, na glavo obrnjena upodobitev Sicilije in Kalabrije, ki pritegne poglede obiskovalcev. Tako sta upodobljeni zato, ker je bil Rim razgledna točka za dva od 40 velikanskih zemljevidov, ki se razprostirajo na 120 metrih vzdolž največjega topografskega prikaza Italije, ki je bil kdaj koli narejen, od severa proti jugu, z izjemnim bogastvom podrobnosti. Izdelavo teh zemljevidov je papež Gregor XIII. naročil najboljšim krajinarjem 16. stoletja.

Ključar Gianni Crea med rednim obhodom. FOTO: Vatican Media

Delček lune

Ko za seboj pusti odprta vrata in vratca, se zdi, da so ključarjevi koraki za trenutek podobni zgodovinskemu »velikemu skoku za človeštvo«, ki se je zgodil 20. julija 1969. V spodnjih galerijah so namreč na ogled delci luninih kamnov z odprave Apollo 11, ki jih je ameriški predsednik Richard Nixon podaril državljanom Vatikana, skupaj z vatikansko zastavo, ki so jo astronavti na tej nepozabni misiji ponesli v vesolje.

Sledovi skrbnikov iz preteklih obdobij. FOTO: Vatican Media

Kleti in podstrešja

Starodavni in sodobni, iz železa ali aluminija, ročno kovani, skozi stoletja obrabljeni, nekateri med njimi so danes celo elektronski: ti ključi odpirajo tudi javnosti nedostopne prostore, ki jih mora ključar vsak dan pregledati - podzemna skladišča, ki jih varujejo, zavita v skrivnost, anonimne portrete iz rimskega obdobja, katerih pogled izziva vse, ki gredo mimo; shrambe in trezorje, kjer so skrbniki iz preteklih obdobij pustili sledove svoje navzočnosti z grafiti in zapisi s svinčnikom.

Sikstinska kapela. FOTO: Vatican Media

Zadnja vrata

Ura je sedem zjutraj. Zadnja vrata, ki se odprejo, so najbolj znana: izdelana so iz lesa z medeninasto kljuko v obliki črke S. »S« kot »skrivnost«: to je Sikstinska kapela, prostor, v katerem kardinali glasujejo in volijo nove Petrove naslednike.

Pogled na Rim. FOTO: Vatican Media

V pričakovanju belega dima

Gianni Crea je bil doslej priča dvema konklavoma. Posebej čustveno se spominja, kako je vsak večer čakal in opazoval dim na terasi, eni najvišjih razglednih točk v Vatikanu, s katere je mogoče uživati v edinstvenem pogledu na panoramo večnega mesta in kjer gasilci ob praznikih dvignejo rumeno-belo zastavo, shranjeno v posebni omari.

Varuh zgodovine

»Biti ključar je edinstveno delo, ki ti daje občutek, da si varuh zgodovine. Med papeškimi volitvami ključar z dvanajstimi ključi zaklene celotno območje okoli Sikstinske kapele. Takoj zatem je njegova naloga, da ob doslednem upoštevanju starodavnega protokola skupaj s pristojnimi organi nadzira kovača, ki pritrdi pečate, da bo vse, kar se dogaja v najbolj znani kapeli na svetu, ostalo skrivnost. Ključar nato ključe položi v kovinsko škatlo, ki ostane v hrambi žandarmerije, dokler ni izvoljen nov papež.

Vatikan ob zori. FOTO: Vatican Media

Varovanje kardinalov volilcev

Do pontifikata sv. Janeza Pavla II. so lahko kardinali po vstopu v konklave odšli ven na območje okoli Sikstinske kapele šele po končanih volitvah. Nastanjeni so bili v izolaciji v različnih sobah v vatikanskih palačah, ki so bile začasno urejene kot spalnice za ta dogodek. Takoj ko se je oglasil extra omnes, ki je vse druge spomnil, da morajo oditi, je maršal konklava zavaroval vsa vrata, okna in kukala na območju, kjer so bivali kardinali. Ko je vse preveril, je dal ključe v rdečo vrečo, kjer so ostali, dokler beli dim ni pokazal, da je bil novi papež izvoljen.

Odklepanje mogočnih vrat. FOTO: Vatican Media

Maršal in viseči ključi

Maršal konklava je bil laik, ki je pripadal rimski aristokraciji. Imel je temeljno vlogo v času sede vacante (obdobja od smrti papeža do izvolitve njegovega naslednika). Sprva je oseba s tem nazivom izvirala iz rimske rodbine Savelli. Od leta 1712 se je ta čast prenašala prek prvorojenca iz rodbine Chigi, dokler ni bila ta praksa pod Pavlom VI. odpravljena. Na maršalski zastavi je grb plemiške družine sienskega porekla skupaj s simbolom kamerlenga in dvema ključema - ne prekrižanima kot v papeškem grbu, temveč ločenima in visečima na strani.

Zunanji pogled na Sikstinsko kapelo. FOTO: Wikipedia

Odpiranje središča krščanstva

Sikstinska kapela je kraj, kjer ključar zaključi svoj obhod. Od leta 2017 naprej ga je po predhodnem dogovoru mogoče spremljati. Težko je opisati čustva, ki se porajajo ob vstopu v temo, ko se prižgejo luči, pa človeka obda tolikšna lepota. »Ko sem leta 1999 začel,« pripoveduje Gianni Crea, »smo bili trije. Na odpiranje Sikstinske kapele sem moral čakati tri leta. Dolgo sem si predstavljal, kakšen bo ta trenutek, in občutek je vedno nepopisen. Še vedno težko verjamem, da imam čast odpreti središče krščanstva turistom, ki prihajajo z vseh koncev sveta.«

Peruginova »Predaja ključev«. FOTO: Vatican Media

Zlato in srebro

Na stenah s freskami umetnikov quattrocenta je ena, ki jo je ustvaril Pietro Perugino (Rafaelov učitelj), presenetljiva zaradi svoje visoke pomenske in simbolne vrednosti. Prikazuje »predajo ključev svetemu Petru«. Eden od ključev je pozlačen in je obrnjen proti Kristusu, drugi je srebrn. Tako prvi kot drugi simbolizirata moč nebeškega kraljestva in duhovno oblast papeštva na zemlji.