Nisem več rosno mlad, zato doživljam »šmarnice«, lahko rečem, skoraj 70 let. V otroštvu so bile v središču pobožnosti litanije Matere Božje. Doma smo jih zaradi hemofilije treh sinov molili pred majniškim oltarčkom z Marijinim kipom in dvema svečama, ki smo ju smeli prižigati po vrstnem redu. Po litanijah, ki sta jih »naprej« molila mama ali oče, smo zmolili pod Tvoje varstvo in družinsko večerno molitev Angelček nebeški. V gimnaziji sem hodil k šmarnicam ob pol sedmi uri, pri katerih je sledil blagoslov z monštranco z Najsvetejšim. Danes je litanije in blagoslov zasenčilo šmarnično branje tako, da marsikje litanij sploh ne molijo, za blagoslov pa zmanjka časa. Marsikje so »šmarnice« šmarnično branje namesto pridig. Kako je z liturgičnim izročilom in pravili za to lepo marijansko pobožnost? Kdaj je nastala in kje se je širila? Ali je vsebino spremenil 2. vatikanski koncil in litanije kot pobožno jamranje postavil na stranski tir? Dvomim, ker ob prenavljanju bogoslužja pod budnim očesom liturgista Marjana Smolika ni tega nihče omenjal. Morda bi nam vernikom pojasnili naši škofje, da se zadeve uredijo do prihodnjega majnika. Jože Faganel