Foto: Pexels

Začenja se novo šolsko leto. Otroci in mladi odhajajo v osnovne šole, gimnazije in na univerze. Tudi odrasli ubiramo različne poti. Pa res vemo, kam smo poklicani?

Prva naša poklicanost je v tem, da prepoznamo Boga kot tistega, ki nas je ustvaril. On je naš Oče in naš Stvarnik. On ljubi vsako človeško bitje in vsakega od nas, čeprav si to v človeški omejenosti težko predstavljamo.

Srečni že na tem svetu

Končni cilj vsakega od nas je, da bomo v polnosti srečni z Gospodom v nebesih. Vendar pa smo lahko srečni že tu na zemlji, če le izpolnjujemo Božjo voljo; potem velja, kar nam pravi Jezus: »Božje kraljestvo je med vami« (prim. Lk 17,21).

Michael Remery je v knjigi Tvitanje z Bogom zapisal: »Tukaj smo, da spoznamo in ljubimo Boga ter mu služimo. To nas bo kar najbolj osrečilo v sedanjosti, popolnoma pa v večnosti v nebesih.«

Vsakdo na svetu je poklican, da odkrije odgovor na vprašanje, kaj naj naredi s svojim življenjem. Remery svetuje: »Zaupajte, da vas Bog ljubi in da hoče, da bi bili srečni in da bi delili to ljubezen z drugimi. Vse drugo bo sledilo. Ljudje nas pogosto cenijo zaradi tistega, kar smo naredili, ali zaradi tega, kar imamo. Ampak prav nič vam ni treba narediti, da bi vas Bog vzljubil: ljubi vas take, kakršni ste, s še tako nepopolnim izgledom in osebnostjo, z vsemi vašimi talenti in pomanjkljivostmi.«

Kaj torej storiti?

Prvi korak je, da stopamo skupaj z Bogom v iskanje svoje življenjske poti. Da bi našli odgovor na vprašanje, k čemu smo poklicani, pa je pomembno najprej delati na odnosu z Bogom. Odgovor lahko najdemo le skupaj z njim – z molitvijo, z učenjem o sebi in o veri ter s skrbjo za druge; tako lahko bolje prisluhnemo Bogu.

Ko enkrat odkrijemo svoje poslanstvo in ga izpolnjujemo, izpolnjujemo tudi Božjo voljo. Med svojim zemeljskim življenjem je Jezus ljudi vabil, naj mu sledijo, in tisti, ki so se za to odločili, so postali njegovi učenci. Jezus še danes kliče in vabi – vsakega od nas. Da pa bi slišali njegov glas, se mu moramo približati in mu slediti, kakor so mu sledili prvi učenci.

Foto: Katoliška cerkev


Vsaka izbira zahteva žrtev

Pogosto slišimo, da je potrebno zgolj »slediti svojemu srcu«. A slediti svojemu srcu ne pomeni, da nas vodijo plitvi občutki, ki nas nikoli ne bi mogli popolnoma izpolniti ali prinesti prave sreče, ampak pomeni, da sledimo svojim najglobljim hrepenenjem, ki jih je Bog položil v nas.

Ko se za nekaj odločimo, ne moremo početi ničesar drugega. Da bi sledili svoji poklicanosti, se bomo morali marsičemu odreči, vendar v zameno dobimo veliko – zadovoljstvo, izpolnitev in mir.

Zgledi resnične poklicanosti

V začetku Svetega pisma beremo, kako je Bog poklical Mojzesa. Poklicanje Mojzesa je vodilo k osvoboditvi celotnega izraelskega naroda iz njihovega suženjstva v Egiptu. In to zato, ker je Mojzes – čeprav ne ravno brez upiranja – naredil to, kar je od njega zahteval Bog (prim. 2 Mz 3,1-10).

Naslednja zelo pomembna poklicanost je poklicanost Marije, Božje Matere. Marija se ni upirala, ampak je povsem zaupala Bogu, čeprav ni mogla povsem razumeti, kako se bo Božja volja uresničila in kaj bo to pomenilo za njeno življenje. Njen ponižen odgovor je resnično spremenil tok zgodovine in vplival na odrešenje vsakega izmed nas (prim. Lk 1,30-38).

Tudi apostola Petra in Andreja je Bog posebej poklical. Jezus je hodil ob obali, ko je zagledal brata, ribiča, in jima naročil, naj hodita za njim, kar sta nemudoma tudi storila (prim. Mr 1,17-18). In vemo, kaj je ta njuna odločitev pomenila za krščanstvo.

Odločitev, ki se splača

»Slediti svoji poklicanosti pomeni, da se nepopustljivo odločiš za vsak trenutek svojega življenja na prvo mesto postaviti Jezusa. Ljudje, ki so ta korak naredili že pred nami, kažejo, kako ta odločitev vodi k resnični sreči v življenju,« pravi Michael Remery.