Z možem sva velika ljubitelja aktivnih počitnic, precej raje kot na morje hodiva v hribe, kolesariva čez drn in strn ter se kopava v jezerih. Otroke sva od malega jemala s seboj, kamor koli smo šli, in mož jih je res odlično uvedel v planinstvo in gorsko kolesarjenje. Nekje od tretjega leta naprej otrok hodi sam, na začetku izbiramo lahke cilje, nato pa počasi stopnjujemo težavnost. Kolesarimo tako, da je kolo najmlajšega otroka pripeto na odraslega. Nekaj časa smo res uživali v tem, da smo bili kot četica v gosjem redu na vsaki naši destinaciji.

Potem pa se je začelo popolnoma naravno in normalno dogajanje, da so si starejši fantje želeli vplivati na izbiro cilja, odločati o težavnosti ture, o poteku izleta. Včasih celo najraje ne bi šli nikamor, vendar pa nisva pristala na to, da se jih kar prepusti edini drugi alternativi – sedenju doma pred zasloni. Vse lepo in prav, ko ne bi bilo tako različnih potreb in tako veliko dela, da se za vsak izlet uskladimo in pripravimo za...