»Ja, razumem. Ampak kam boš pa šel? Kam?« Pri tem sem se spomnil na Minattija in njegovo obupno željo: Kam naj grem?/Toliko ljudi je./Z zlatom v očeh,/s kamnom v rokah,/s srcem iz drobiža/z medenimi usti. […] Tesnobno je tod./Vzel bom za roko/rože, drevesa,/ptice in ribe,/vse dobre, majhne stvari – a kam naj gremo?/Kam?(Samotno je tod). »Že kam,« je odvrnil ne prav prepričano, a z nekakšno tiho trmo v podtonu. »Nekje že je vsaj malo drugače. Mora biti tako.« »Kje? Za mejo? V Evropi? Ali kje? V kakšni zlati preteklosti? V tvoji glavi?« »Ah, glej, kdor upa, išče, in kdor išče, najde. Konec koncev, zakaj ne bi verjel, da so kje ljudje, ki imajo te bede dovolj, v večini?« Želja je, s težavo sicer, a vendarle, premagala malodušje realističnega preudarka. Meni pa so spet prišli na misel verzi: ko Senekov zapriseženi devičnik Hipolit beži pred kremplji erosa in pokvarjenostjo mestnega življenja v zavetje prvobitne narave, zbor odpihne njegove iluzije: Ka...