Poleg visokih moralnih pričakovanj nam nalepijo še ves kulturni kontekst, po možnosti takega izpred stotih let. Nekdo, ki je veren, naj bi brez pripomb sprejemal, kar se od njega pričakuje. Zmeren bo in skromen, ne bo silil v ospredje. V njegovih besedah ne bo ostrine, ne bo izražal nezadovoljstva, raje bo potrpel. Umirjen bo in poduhovljen, če ima družino, bo ta »poštirkana«, neslišna in po možnosti številčna – če nekoliko karikiramo.

Na taka pričakovanja naletimo sredi vsakdana, v soseskah, na delovnem mestu, znotraj prijateljskega kroga. Spomnim se nekega sestanka stanovalcev v blokovski soseski, kjer smo razčiščevali, kako razporediti stroške ogrevanja. Eno od udeleženk je izrazito motilo, da predstavnica drugega bloka nima pravega pregleda nad stvarmi, čeprav »hodi tja gor«, tj. v cerkev. Od gospe, ki hodi v cerkev, se pričakuje, da je brez napak, torej popolnost.

V zadnji Sobotni prilogi najdemo podroben seznam, kakšni bi morali biti kardinali oz. »škrlatni princi« pred pogrebom zaslužnega papeža Benedikta XVI. Že to, da so iz žepa potegnili telefone in se fotografirali, je pohujšujoče. »Nobene predpogrebne poduhovljenosti, žalosti ali kontemplacije, temveč veselje, ker je prišla priložnost za ovekovečenje z drugimi pomembneži. … Od duhovnih voditeljev ne moremo pričakovati etičnega ravnanja, če celo na pogrebni slovesnosti papeža emeritusa ne krotijo nizkotnosti ega.« Avtorja prispevka bi veljalo vprašati, ali morda misli, da kardinalsko imenovanje sovpada z odpovedjo mobilnemu telefonu in njegovi uporabi. Morda pa imamo kristjani drugo optiko: izpolnjeno in plodovito življenje pokojnega papeža dojemamo kot radosten prehod v Očetovo hišo in torej naša drža ni drža »pobeljenih grobov«. Zakaj bi se morali prilagoditi kalupu opazovalcev, ki tako ne iščejo drugega kot priložnost za zgražanje?

Toda poleg kalupov, v katere nas želi utesniti sekularni svet, so omejujoči tudi tisti, v katere tlačimo drug drugega. Tudi tu so pričakovanja visoka. Sama sem že marsikaj slišala in doživela: da kot katoliška študentka ne spadam na plesišče, kot katoliška novinarka bi morala biti oblečena v drugačne hlače, pred evangelijem bi bilo bolj primerno, da se pokrižam na drug način …

Kalupi pravzaprav zastirajo izvirnost, s katero smo bili rojeni na ta svet, vsak od nas je »podoba in sličnost« Stvarnika. A kot pravi apostol Pavel, naj »svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni«. Prav v tem razločku se skriva življenjska radost, želja po uresničitvi prejetih talentov, ki si je nikar ne dajmo vzeti. Če bo Cerkev prihodnosti majhna in bo »bolj ali manj vse morala začeti od začetka«, kot je preroško napovedal Benedikt XVI., bo to tudi priložnost, da se zavestno otrese ukalupljajočega družbenega pričakovanja in preseneti s svojo originalnostjo.