Poletje je čas planinskih izletov v visokogorje, ki se jih nikakor ne smemo lotevati nepremišljeno. Že doma skrbno pretehtajmo, ali bomo z dosedanjimi izkušnjami ter trenutno telesno pripravljenostjo kos načrtovani poti. Ne podcenjujmo njene težavnosti, bodimo previdni. Prelistajmo katerega izmed številnih planinskih vodnikov, posvetujmo se s kom, ki je pot že prehodil. Ne pozabimo na dobre planinske čevlje, na toplo in nepremočljivo obleko ter na zadostno količino hrane in pijače, ki je še posebej pomembna v poletni pripeki. Če nas bo ogrožalo padajoče kamenje, vzemimo s seboj čelado, za zelo zahtevne poti si omislimo opremo za samovarovanje. Počakajmo na lepo in stanovitno vreme, vzpon začnimo zgodaj, da nas ne ujame poletna nevihta. Na pot pojdimo spočiti in rajši v skupini kot sami, med hojo pa bodimo zbrani. Tako bomo v gorah preživeli lep dan in se srečno vrnili domov.

Kalški greben je najvišja gora v planotastem svetu med Krvavcem in Kokrskim sedlom. Na zahodu se s strmimi stenami dviga nad dolino Kokre, na vzhodni strani pada na planoto Kalce, na severovzhodu se zoži v ozek in razdrapan greben, le na jugu prijazno razširi svoja z ruševjem in travo porasla pobočja. S te strani je vrh lahko dostopen, nasprotno pa je grebenska pot od Cojzove koče na severu zelo zahtevna.

Označena pot iz Kokre se začne v zaselku Podlebelca, ki leži približno kilometer za ovinkom, kjer se dolina obrne proti severu. S ceste proti Jezerskemu, ob kateri pustimo avto, krenemo čez most in skozi naselje poševno v breg. Pri kapelici nad zadnjo hišo zavijemo na pot, ki nas med drevjem pripelje do asfaltne ceste. Po njej nadaljujemo do ovinka, kjer krenemo znova navkreber. Kmalu prečkamo gozdno cesto, po skupno pol ure hoje pa še makadam pod Roblekovo domačijo.

Vzpon nadaljujemo med drevjem ob južnem robu senožeti. Na vrhu pobočja pridemo do traktorske poti, ko ta zavije ostro navkreber, pa znova poiščemo ozko stezo. Više leži v grapi pod njo vrsta velikih, križemkražem razmetanih skal, ki so priletele iz stene Velikega Zvoha in za seboj pustile širok plaz rjavkastega drobirja. Kakšne sile se skrivajo v naravi in kako napuhnjen je človek, kadar si domišlja, da jih obvladuje! Vijugasta steza polagoma zavije čez melišče, kjer se med ruševjem, grmiči rododendrona in cvetovi orlic strmo vzpne do vznožja stene. Iz skalnatega zatrepa nas popelje zanimiva, a nekoliko izpostavljena polica, zavarovana z jekleno vrvjo. Kmalu smo mimo najtežjih mest. Steza zavije okrog skalovja in nenadoma nas znova obdaja bujno zelenje. Sledi še kratek vzpon, potem se svet zravna in pred nami se odpre planina Dolga njiva.

Z njenega spodnjega konca, kamor pripelje tudi označena pot s Krvavca, nadaljujemo do pastirske koče (desno od nje je na pobočju voda). Tam zavijemo proti severovzhodu in se počasi vzpnemo do skalnatega praga. Nad njim je labirint ruševja, drobnih vrtač in planinskih trat, med katerimi se nam pridruži pot z Vrha Korena. Za robom se prikažejo najvišji vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, ki nas osupnejo s svojo mogočnostjo. Proti njim se odcepi pot čez Kalce, nas pa med zložnim vzponom znova zagrne gosto ruševje.



Čez približno pol ure se svet odpre. Hodimo po zelenih tratah, posejanih z drobnimi belimi skalami. Med njimi se pase velik trop ovac, ki se previdno odmaknejo, kadar se jim preveč približamo. Med zvončkljanjem in blejanjem nenadoma opazimo, da rahlo nagnjeno pobočje nad potjo nemo stražijo štirje krokarji. Njihovi zlovešči obrisi, ki se zarisujejo na oblačnem nebu, dajejo slutiti, da se tu niso ustavili po naključju. Res kmalu odkrijemo, da jih je privabila poginula ovca, ki med kožuhom že kaže gole kosti.

Naposled pridemo na manjše sedelce, kjer med sviščem in drugim cvetjem odkrijemo več primerkov mesojede alpske mastnice. Od tod se po položnem, precej skalovitem grebenu v desetih minutah povzpnemo na prostoren vrh, na katerem se nam radovedno približa nekaj akrobatsko razpoloženih planinskih kavk.



Kalški greben slovi kot imenitno razgledišče, ki ga v lepem vremenu ne bomo zapustili z lahkim srcem. Z vrha kot na dlani vidimo južna pobočja Kočne in Grintovca, Dolgi hrbet, Skuto, Brano in Planjavo. Na jugovzhodu se v soncu bleščijo planšarske bajte na Veliki planini, za katero se dvigata divji Rogatec in razpotegnjena Menina. Na zahodu vidimo Storžič, Stegovnik in dolgi hrbet Košute, na jugu pa nam pogled zajadra daleč v notranjost Ljubljanske kotline.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Petra v Preddvoru je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 10.30. V župnijski cerkvi Brezmadežnega spočetja Device Marije v Kokri pa je maša vsako nedeljo ob 9. uri.

Izhodišče: zaselek Podlebelca v dolini Kokre

Višinska razlika: približno 1.620 metrov

Dolžina poti: približno 8 ur (vzpon 4 ure in pol, spust dobre 3 ure)

Težavnost: Pot je dolga in naporna. Razen izpostavljenega prehoda iz Roblekovega kota na planino Dolga njiva, ki ni primeren za vrtoglave, na njej ni težkih mest.

Zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe, 1:50.000