Čeprav je Giotto prekinil z bizantinsko tradicijo, se umetnost tega obdobja še ni povsem zaprla sama vase. Iz njegovih slik je še vedno mogoče razbirati zgodovino kot prizorišče srečevanja med Bogom in človekom.

Ob opazovanju Giottovih slik se mi je zdelo, da takšna umetnost pravzaprav odpira liturgični prostor, ki smo ga kasneje odstopili izrazito egocentričnemu izražanju in subjektivnemu pogledu na svet. To slikarsko obdobje je še razumelo in ohranilo naravnanost na duhovno in z upodabljanjem vseh vrst bibličnih prizorov razlagalo skrivnostne globine Boga, ki se razodeva, ter dolgo pot odrešenjske zgodovine.

Ker smo v postnem delu liturgičnega leta, sem več pozornosti namenila slikam z motivi iz Jezusovega pasijona, kamor spada tudi Jezusov prihod v Jeruzalem. Ta moment je tudi sicer pogosta tema krščanske ikonografije v slikarstvu, krščanska liturgija pa se ga spominja na cvetno nedeljo kot vstop v začetek Kristusovega trpljenja. Giottova slika me je...