Kritiki umetnostne zgodovine imajo Giotta za začetnika slikarske umetnosti, ki začne upoštevati človekov notranji pogled na resničnost. Čeprav je Giotto prekinil z bizantinsko tradicijo, se umetnost tega obdobja še ni povsem zaprla sama vase. 

Iz njegovih slik je še vedno mogoče razbirati zgodovino kot prizorišče srečevanja med Bogom in človekom.

Ob opazovanju Giottovih slik se mi je zdelo, da takšna umetnost pravzaprav odpira liturgični prostor, ki smo ga kasneje odstopili izrazito egocentričnemu izražanju in subjektivnemu pogledu na svet. 

To slikarsko obdobje je še razumelo in ohranilo naravnanost na duhovno in z upodabljanjem vseh vrst bibličnih prizorov razlagalo skrivnostne globine Boga, ki se razodeva, ter dolgo pot odrešenjske zgodovine.

Ker smo v postnem delu liturgičnega leta, sem več pozornosti namenila slikam z motivi iz Jezusovega pasijona, kamor spada tudi Jezusov prihod v Jeruzalem. 

Ta moment je tudi sicer pogosta tema krščanske ikonografije v slikarstvu, krščanska liturgija pa se ga spominja na cvetno nedeljo kot vstop v začetek Kristusovega trpljenja. Giottova slika me je nehote spomnila na homilijo znanega francoskega duhovnika Jeana Corbona, ki je dolga leta deloval v Bejrutu v težkih časih vojne v Libanonu. 

V spominu mi je ostala njegova razlaga Jezusovega prihoda v Jeruzalem, odlomek, ki ga vzhodni kristjani berejo na cvetno nedeljo. Corbon razlaga, da je prihod, vstop za vsakogar od nas nekaj odločilnega. 

Kdor ne vstopi, ostane zunaj. Cvetna nedelja, ki je pred nami, nam pravzaprav že odpira nebeška vrata. Zgodovinski Jeruzalem je prispodoba nebeškega.

Toda kako naj vstopimo v nebeški Jeruzalem? 

Vsi štirje evangelisti opisujejo, da je Jezus prijahal na osličku. Osel je namreč simbol ponižnosti, saj je tovorna in delovna žival in tako v popolnem nasprotju s konji, ki so simbol sijaja in bogastva, značilnega za kralje. 

Poleg tega je osel simbol miru, konji pa so bili simbol moči, vojne, saj so jih uporabljali v bitkah. Že Zaharijeva prerokba naznanja, da je osel značilen za mesijanskega Kralja, ki bo prišel iz Judeje. 

Učenci so sprva mislili, da bo Jezus, sin Davidovega kraljestva, zmagoslavno kot kralj vstopil v Jeruzalem. A zgodi se ravno nasprotno, On, ki je Kralj, vstopa na oslici. Kakšno pohujšanje za vse veljake sveta.

Prispodoba Jeruzalema, kamor vstopa Jezus, je prispodoba Cerkve, ki je edino mesto, kjer se premaga smrt. Jezus tako ni nek zunanji model, ki mu sledimo, temveč Nekdo, ki je v živem prehodu velike noči edini premagal smrt. 

Velika noč je zaveza, ki jo Oče prek Sina daje nam, da bi imeli Življenje.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2022).