Zelo zanimivo je opazovati, kako kdo presoja samega sebe. Mnogi so pri tem zelo skromni in bi jim človek zaželel malo več samozavesti, saj so odlični v vsem, kar počnejo. Ampak tako so navajeni in se jih ne da prav veliko predrugačiti. Ostanejo skromni kljub temu, da jih vidimo drugačne. Prav veliko pa se tudi ne da spremeniti pri tistih, ki sebe precenjujejo. Tem je morda veliko teže, ker vedno znova doživljajo neuspehe, ki jim kažejo, da le niso tako imenitni, kot so prepričani o sebi.

O tem sem premišljevala, ko so mi pravili o gospodu, ki je že vse življenje prepričan, da je nadpovprečen, da se ne more primerjati z drugimi okrog sebe, ki so čisto navadni, povprečni ljudje. O tem so ga prepričevali že doma v družini. Normalno je doštudiral, se zaposlil in si ustvaril družino. Tako kot mnogi drugi. Zdaj pa se nabirajo leta, nadpovprečnim ljudem enako kot vsem ostalim, in z leti tudi razne težave. Sladkorna bolezen, bolečine v sklepih, slabši vid in še marsikaj.