Nikodemovi večeri v Ljubljani potekajo pod geslom Kakšno je tvoje srce?. Prvi dan je s predavanjem Blagor čistim v srcu nastopila Alenka Rebula, drugi dan pa je dr. Tomaž Erzar spregovoril o ekologiji odnosov.

Blagor čistim v srcu

Z Alenko Rebula smo raziskovali svoje srce in se spraševali, zakaj srce in ne um, zakaj je tako pomembna čistost v srcu, pristnost in prepuščanje Duhu, da nas zmede.

Ko se odločamo, pogosto rečemo: »Poglej v srce, poslušaj srce.« Zakaj srce, ne um? Vse duhovno se uteleša, uresničuje v naših telesih. Um pa nima meja, zato si lahko postavi kar koli, tudi vsiljena prepričanja, krute ideale. Medtem ko srce ima fizične meje in občuti vse, kar se v telesu dogaja, zato ostaja v mejah – je zvesto naši identiteti. Sporoča, kaj se nam dogaja, vodi nas k resnici, pomaga nam, da izpolnjujemo poklicanost. Srce je namreč v Božjem varstvu.

Čisto srce išče pot – vsakič, ko preverjamo, kaj nam sporoča, gremo globlje. Ne obsoja nas, vabi nas v ljubezen. Glavna preventiva za zdravje telesa je prav možnost čutiti, povedati, bližina, dotik, čutiti se ljubljene.

Če preglasimo srce, ko poskušamo delati dobro, nas to lahko odvede stran od dobrega. Poškodbe srca nas vodijo v trdosrčnost. Izsiljevanje – tudi plemenitosti, delavnosti – vodi v propadanje, zato postajamo trdosrčni, vezi hirajo pod ledom moralne zagnanosti, razvijemo prikrivanje in tako postanemo hinavci.


Alenka Rebula, foto: Aleš Čerin

Samopomilovanje je pritoževanje nad svetom, sabo. To je megla, ne vodi nas k čistosti. K čistosti pa vodi čista žalost nad seboj – takrat ne krivim drugega in tudi sebe ne. V žalosti gori, kar ima za zgoreti, in nastane pepel, ki hrani.

Mislimo si, da bomo dobri, če si želimo biti boljši. To drži? Ko sem tečna, si želim ne biti tečna – in zato sem še slabša. Če sem takrat pristna in si priznam, da sem tečna, se lahko vprašam, zakaj sem taka in kaj si lahko dam. Takrat se moje srce odpre.

Srce se odpre, ko ima izkušnjo, kjer je bilo ustvarjeno varno okolje, kjer si lahko, kar si. Potem se srce umiri in odpre in lahko čedalje bolj hodi po tej poti. Srce zaigra ob živi, pristni ljubezni.

Čistost pomeni, da sem človek. To ni sterilnost, je moč presnavljanja umazanega, ko Božji slapovi odnesejo grenkobo, togost, in postajamo globinsko pristni – goli sami pred seboj.

Če pride do čistega molka med dvema, ko nimamo kaj reči, vprašati, takrat prisluhnemo in nastane prostor za razumevanje, učenje, začnemo spraševati kot otroci. Kar ne vemo, je pomembneje od tega, kar že vemo. Tam nastaja bližina.

Vprašanja so odprla tudi aktualna dogajanja. Alenka Rebula pravi, da se živega ne da iztrebiti, lahko pa se uporabi za nekaj drugega. Morda se ne bojujem z orožjem, kaj pa govorijo moje besede? Če bi se upredmetile, bi postale orožje ali rože? In strahovi bremenijo našo ustvarjalnost pri iskanju novih vizij in pristopov. Kako znamo biti skupnost, kjer so vsi »naši«?

Predavanje Alenke Rebula je povzela Alenka Oblak.

Ekologija odnosov

Dr. Tomaž Erzar je izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in koordinator doktorskega študija za področje zakonske in družinske terapije, ki poleg omenjenega vodi terapije za preprečevanje nasilja, reševanje konfliktov in obvladovanje jeze. Prav tako v zadnjem času raziskuje posledice povojne travmatizacije v slovenski družbi in proces odpuščanja. Vsega tega smo se dotaknili v drugem večeru z naslovom Ekologija odnosov.

Po uvodnem glasbenem nastopu kvarteta pozavn, nas je moderator Mario Plešej vpeljal v tematiko večera. Razdeljen je bil na dva dela. Sprva je bilo predavanje, po desetminutnem odmoru pa je dr. Erzar odgovarjal na vprašanja iz občinstva. V začetku nam je pojasnil rdečo nit med ekologijo in odnosnostjo. Kot naše okolje, ki je ranljivo, umazano, nezdravo, katere naravni viri so omejeni, prepolni družbene naseljenosti in omejenosti, lahko primerjamo s podobnim naše odnose. Naši odnosi so se v preteklosti, iz prejšnjih generacij do te mere zasitili, da se moramo boriti za čustveno preživetje. Vsaka generacija je dala največ svojim otrokom, vse, kar je zmogla in znala. Predvsem pa so generacije pred nami imele eno bistveno težnjo – preživetje. Iz generacije v generacije je do nas pripeljalo veliko težkih, travmatičnih občutij, ki jih ni več mogoče v tem hitrem svetu prenašat. Sprašujemo se, od kod vsa ta občutja, zakaj se tako počutimo, kako naj se tega odrešimo? Bistveno, kar naj bi se naučili od naših staršev je, kako prenašamo stisko. Ko je otrok v stiski, oddaljen od staršev, kliče na pomoč. Tudi njegovo moteče dejanje, iz katere je razumsko izvzeto izkoriščanje, vedno kliče po pomoči. V zgodnjih mesecih se nam oblikuje vedenje, kako ravnamo v stiski. Zelo veliko, kar lahko svojim otrokom damo je, da se potrudimo razumeti kako se počutijo, ko jim je hudo. Najbolj normalno vedenje je to, da nekdo pride naproti in ti pomaga. Najbolj težko pa je naravni mehanizem, kako se odzovemo v težavah, spremenit, saj ga izvajamo celo življenje. Bolj ko odraščamo, bolj ko se krepi naša sposobnost premagovanja raznovrstnih težav, bolj se obdamo z oklepom in manj stiske čutimo, kar mislimo, da je boljše. A mehanizem, ki so nam ga privzgojili od otroških dni, se ne bo spremenil zlahka, če nismo bili deležni primerne vzgoje na tem področju. Celo odraslo dobo nas lahko isti način spremlja. Spremeni se lahko le kadar smo v stiski. Takrat se lahko odločimo za novo pot, novo odločitev, nov korak, kako bi rad naslednjič odreagiral. Veliko naredimo, če se zavemo, da smo vredni pomoči, da si dovolimo, da so drugi do nas lahko sočutni, da se lahko nekdo k nam skloni, nas potolaži, da gremo lažje naprej. Pomembno je, da stisko rešimo preko stika, z odnosom do drugega in pustimo Jezusu, da stopi v stik z nami. A le tega ne moremo prepoznati v tišini, temveč je treba povedati občutke, »klicati na pomoč«. Odpovejmo se nagibu bega v osamo in zapiranja v masko žrtve, temveč naj odraslemu vedenju odseva zavestna odločitev, da izjokamo bolečino, si pustimo čas žalovanja, odpustimo in se odpremo za dobro.

Na večeru smo prejeli mnogo modrosti skozi oči dr. Erzarja, katere smo povabljeni, da jih preko slišane teorije z veseljem, vedrim obrazom, predvsem pa z usmerjenostjo v absolutno dobro, pretvorimo v našo življenjsko prakso.



V sredo bodo v Ljubljani nastopili Simon Potnik, Aleš Čerin in Metka Zevnik.

Foto in besedilo: Klara Gabrovšek