Kaj pričakujejo od dobrega župana, kako lahko župnik in župan skupaj skrbita za razvoj kraja, kakšno vlogo imata župan in Občina pri ohranjanju (sakralne) kulturne dediščine, smo na spletni Družini povprašali tri župnike iz treh različnih škofij, hkrati pa smo jih prosili še za pretekle primere dobre prakse sodelovanja med župnijo in Občino. Pričakovanja so podobna, izkušnje pa različne.

Zrela, trezna, razgledana, operativna osebnost

Da je pomembno, da je župan dialoška, odprta osebnost z odprtimi vrati za občane, da jim prisluhne in skupaj z njimi išče rešitve, je prepričan župnijski upravitelj Župnije Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik dr. Sebastijan Valentan. »Na lokalnih volitvah ni tako zelo pomembno, kateri (če sploh kateri) stranki pripada županski kandidat, saj je v manjšem okolju veliko bolj poznan kot pa na državni ravni. Ljudje torej na lokalnih volitvah bolj volijo osebnost kot stranko,« izpostavlja Valentan, ki na mestu župana pričakuje zrelo, trezno, razgledano osebnost, ki je operativna in hkrati vsebinsko predstavlja občino in občane v javnosti.

Župan in župnik služita istim ljudem

Če se župan in župnik srečujeta in pogovarjata, potem tudi poznata probleme v kraju ali občini in lažje pristopata k njim, še poudarja malečniški župnik. »V slovenskih občinah predstavljajo kristjani največje število občanov, zato si tudi zaslužijo ustrezno pozornost. Včasih župnik lažje pristopi k ljudem, ko se je treba spopasti s kakšnim izzivom, spet drugič mora prevzeti iniciativo župan. Oba v glavnem služita istim ljudem, zato v vzajemnem sodelovanju pripomoreta veliko k napredku kraja,« zatrjuje dr. Valentan.

Župnijski upravitelj Župnije Malečnik dr. Sebastijan Valentan. FOTO: Tatjana Splichal

Nenadomestljiva vloga pri ohranjanju kulturne dediščine

Kot nenadomestljivo oceni tudi vlogo Občine za ohranjanje (sakralne) kulturne dediščine. »Župnija oziroma Cerkev skrbi za duhovno plat svojih vernikov, država oziroma Občina pa za materialno. Številne občine s sredstvi iz občinskega proračuna podpirajo sakralno dediščino na območju občine, ker se zavedajo, da so prav ti objekti najprepoznavnejše vedute kraja in občine. Ljudje od vsepovsod želijo pogledati najstarejši kulturni spomenik v kraju, ki ima obenem tudi neizmerno umetniško vrednost. Župan, ki je pragmatičen, inkluziven, ki si prizadeva za razvoj občine tudi na osnovi turističnih danosti, bo vsekakor skrbel za ohranjanje sakralne kulturne dediščine,« pravi Valentan.

Brez posluha

V Župniji Malečnik, v kateri deluje zadnji dve leti, sodelovanja na tej ravni ne poznajo, razen nekaj vljudnostnih pozdravnih besed ob uradnih srečanjih. Kot poudarja župnijski upravitelj, spada župnija pod Mestno občino Maribor, ki pa nima posluha za ohranjanje sakralne kulturne dediščine, po kateri so Malečnik in ostale vasi, ki sestavljajo krajevno skupnost, najbolj prepoznavne. »Marijina romarska cerkev na Gorci v Malečniku, katakombe pod župnijsko cerkvijo, Glaserjeve postaje križevega pota – to so ne le sakralne, ampak obče turistične znamenitosti, po katerih nas poznajo v Sloveniji in širom po svetu. Zanje skrbijo verniki sami, ki pa so hkrati tudi davkoplačevalci in torej občina tudi od njih prejme finančna sredstva,« opozori Sebastijan Valentan.

Samoumevno v civilizirani družbi

Doda pa, da je dobrih praks sodelovanja župnika in župana drugje po Sloveniji ogromno: »Kar poglejte na splet: obnove cerkva in pomoč občin. To je v neki civilizirani družbi vendarle samoumevno. Poglejte denimo 17. člen Pogodbe o delovanju EU: Unija Cerkvam in organizacijam priznava njihovo identiteto in poseben prispevek ter z njimi vzdržuje odprt, pregleden in reden dialog. Takšen naj bi bil tudi dialog na ravni župnik – župan.«

70.000 € iz občinskega proračuna

No, če Župnija Malečnik ni deležna posluha z vrha Mestne občine Maribor, pa je drugače z Župnijo Semič, ki z Občino sodeluje zelo tvorno, čemur prikima tudi župnik (in hkrati župnijski upravitelj Župnije Črmošnjice) Luka Zidanšek. »Pri nas je že leta 2008, ob obnovi v Župniji Črmošnjice, tedanji župan dejal, da bo Občina prispevala 20 do 30 % za stroške. V času celovite obnove farne cerkve sv. Štefana v Semiču, ki se je nedavno zaključila, pa je bilo letno iz proračuna namenjenih od 20.000 do (letos) celo 70.000 €. Vsako leto je šel zajeten znesek posebej iz sklada za sakralno dediščino,« pojasni semiški župnik.

Župnik Župnije Semič Luka Zidanšek. FOTO: Ivo Žajdela

Bogoslužni prostor, središče kraja, kulturni spomenik

Od dobrega župana ali županje Zidanšek pričakuje zlasti, da loči, da so cerkve lahko kulturni spomeniki, središče kraja, župnije, občine. »Pri vseh obnovah, ki smo jih imeli, sem večkrat po gospodinjstvih razdelil prošnje za donacije in pri tem poudaril, da je cerkev za nekatere bogoslužni prostor, za druge središče kraja, za tretje kulturni spomenik. Prav je, da tudi župan to loči. Običajno je v teh krajih in vaseh cerkev ena najstarejših stavb, hkrati so to kulturni spomeniki. Župan ali Občina torej ne pomagata strogo Cerkvi, temveč če je država cerkev razglasila za kulturni spomenik, je normalno, da tudi Občina v to nekaj vloži,« poudarja župnik Župnije Semič.

V manjših občinah še tesnejša povezanost

Luka Zidanšek obenem izpostavi tudi dejstvo, da se občina tudi prek (sakralnih) kulturnih spomenikov predstavlja turistično in pri številu obiskov in nočitev. »Nekatere občine imajo za to več posluha, druge nekoliko manj. Pri meni, ki sem župnik Župnije Semič in soupravitelj Župnije Črmošnjice, je toliko lažje, saj obe župniji skupaj hkrati pokrivata tudi mejo občine Semič.« Župnik doda, da je v župniji 20 cerkva, torej 20 kulturnih spomenikov, zato je, »kar koli se dela, tudi podoba kraja in občine. Zlasti v manjših občinah je eno z drugim še toliko tesneje povezano.«

Kjer sodelovanja ni, je nekaj narobe

Tudi msgr. dr. Jože Plut, do letos poleti župnijski upravitelj Župnije Polica in zdaj Župnije Poljane nad Škofjo Loko, je v obeh župnijah naštel kar nekaj primerov dobre prakse sodelovanja med župnikom in županom. »Kjer sodelovanja ni, je nekaj narobe. V moji prejšnji župniji smo lepo sodelovali, ko je Občina Grosuplje vsako leto dala možnost udeležbe ali sofinanciranja različnih projektov, smo se odzvali. Občina je sofinancirala oratorij, slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ko smo bili v naši župniji edini, ki smo ob tem državnem prazniku organizirali dogodek. Sicer ni bilo veliko, gre pa za simboliko,« je pojasnil dr. Plut.

Msgr. dr. Jože Plut, župnijski upravitelj v Poljanah nad Škofjo Loko. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Zgolj dobri sadovi za vse

Tudi v novi župniji dejavno sodeluje z Občino, ki je med drugim od župnije tudi odkupila kulturni dom, ki res ni bil v dobrem stanju, zdaj pa župniji tudi pomaga, kolikor je le mogoče in seveda skladno z zakonodajo, pri tem, da bo lahko pridobila oziroma si zgradila nove prostore na drugi lokaciji. »Takšno vzajemno sodelovanje prinese zgolj dobre sadove vsem – tako vernikom kot prebivalcem, zlasti pa kraju samemu,« izpostavlja Jože Plut.

Pri mnogih prireditvah se da stopiti skupaj

Od dobrega župana pričakuje zlasti dobro sodelovanje na splošni, načelni ravni. Z dr. Valentanom se strinja, da na lokalni ravni župnija in Občina, vsaka na svojem področju, skrbita za iste ljudi, hkrati sta odgovorni tudi za kulturno dediščino oziroma za sakralne objekte. »Vesel sem, da v mnogih občinah to čutijo in dajo v občinskih proračunih vsako leto na razpolago določena sredstva za obnovo sakralne dediščine, do katere potem tudi prihaja pod jasnimi pogoji in s kulturnovarstvenimi soglasji. Žal vse občine tega nimajo, vem pa, da nekatere imajo,« pojasni dr. Plut. Pri mnogih prireditvah se tudi da stopiti skupaj, dodaja – ob državnih praznikih, dnevu samostojnosti in enotnosti ali dnevu državnosti, ko »lahko skupaj naredimo lep duhovni, kulturni in družbeni dogodek.«

Župniki včasih vidijo spregledane ljudi

Sicer pa so zlasti v manjših občinah župnije vezane na občinski teritorij ali obratno, torej duhovniki prek raznih župnijskih ustanov – ŽPS ali gospodarskega sveta – na povsem družbenem ali gospodarskem področju vidijo stvari, ki jih morda drugi ne, in dajejo predloge, kje in kako bi se kakšna reč uredila, »denimo pri cestah, vodovodih, dajemo tudi pripombe, ko se razgrinjajo načrti. Tudi tu je zelo na mestu sodelovanje. Včasih tudi vidimo ljudi, ki jih drugi spregledajo, opozorimo nanje in nato Občina opravi svoj del,« zaključi dr. Jože Plut.