Odgovarja Alojzij Cvikl, mariborski nadškof: 

Vsi trije navedeni pojmi imajo isti cilj: poglobitev odnosa z Bogom, vendar so različne poti do tega cilja.

Duhovne vaje običajno trajajo več dni. Pri tem je pomemben duhovni proces, dinamika, dogajanje … In za vse to je potreben čas. Običajno govorimo o štiri, pet, ali šestdnevnih duhovnih vajah. Včasih lahko duhovne vaje trajajo tudi daljše obdobje. 

Duhovnih vaj je več vrst: poznamo pridigane ali tudi osebno vodene duhovne vaje. Slednje navadno potekajo v tišini. Cilj je okrepitev osebnega odnosa z Bogom. Največkrat so duhovne vaje v posebnih hišah, domovih duhovnih vaj, v samostanih … 

Tako tudi sam prostor vabi udeležence k notranji zbranosti in povezanosti z Bogom. Izraz duhovne vaje je v zgodovini krščanstva prisoten že mnogo stoletij, npr. t. i. Duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega je papež potrdil že davnega leta 1548.

Duhovne obnove so navadno – časovno gledano – nekoliko krajše; pogosto trajajo samo en dan ali nekaj dni, npr. ob vikendih. Kot že ime pove, gre bolj za obnovo duhovne poti, ki je bila že prehojena, npr. ob duhovnih vajah. 

Poznane so tudi duhovne obnove, npr. za adventni ali za postni čas; ali duhovne obnove za posamezne kategorije ljudi, npr. za katehiste in katehistinje, za člane raznih združenj … 

Cilj vseh teh srečanj je, da se ustavimo in da obnovimo in poživimo svojo vero, odnos z Bogom.

Duhovni seminarji so, časovno gledano, navadno tudi krajši, enodnevni ali nekajdnevni dogodki. Navadno so seminarji usmerjeni v določeno temo in želijo stvari predstaviti pod določenim vidikom. Seminar vodi voditelj, ki odpre določeno temo. 

Vsebina seminarja so tako bolj teološka razmišljanja ob določenih vsebinah naše vere, seveda pa je v okviru seminarja predviden tudi čas za skupno in osebno molitev. Poimenovanje duhovnih izobraževalnih srečanj je za seminarje nekoliko novejše in uporabljeno za zelo različne duhovne programe in vsebine.

Pomembnejša kot razlika v samem poimenovanju duhovnih srečanj je konkretna izbira oziroma naš odgovor na konkretna vabila na duhovna srečanja. Na voljo imamo namreč zelo različne duhovne ponudbe in kaj lahko se zgodi, da nas udeležba na kakšnem (posvetnem) duhovnem seminarju ali duhovnem srečanju od Boga in Cerkve oddalji, namesto da bi nas zbližala z Bogom. 

Ko se odločamo za udeležbo na duhovnih srečanjih, prej skrbno poizvedimo, kdo je organizator srečanja in po kateri duhovni poti nas želi voditi. Izbirajmo tista srečanja in tiste voditelje, za katere ugotovimo, da so organizatorji in voditelji srečanj povezani z občestvom Cerkve. 

V povezanosti s Cerkvijo imamo namreč zagotovilo, da nas bo udeležba na takšnem srečanju zares vodila v resnično bližino z Bogom in hkrati z občestvom Cerkve. To seveda toliko bolj velja za vabila, objavljena v raznih posvetnih medijih, medtem ko za vabila, objavljena v verskem tisku, ta dvom seveda ni smiseln.

Verjamem, da je duhovna ponudba, ki jo organizira občestvo Cerkve, dovolj raznovrstna in pestra. Vsak od nas pa se lahko sam ali v pogovoru z duhovnim voditeljem odloči, kaj mu je bližje in kaj bo izbral, da mu bo v določeni življenjski situaciji v duhovno in osebno pomoč.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2021).