V spodnji anketi smo nekaterim sogovornikom zastavili vprašanje, kaj pričakujejo od sinodalnega dogajanja?

Darja Kalamar Frece, članica skupine PAS v mariborski nadškofiji. FOTO: osebni arhiv

"Srečati se, medsebojno poslušanje in razločevanje so besede, ki so me najbolj nagovorile ob začetku sinode. Zdi se mi, da je papež Frančišek zelo premišljeno in po Svetem Duhu izgovoril te besede, s katerimi se podajamo na pot sinode. Želim si, da bi se dogajanje v Cerkvi na Slovenskem razvijalo na vseh nivojih, da bi lahko vsi udje Kristusovega telesa prispevali svoj kamenček v mozaik sinodalnega procesa. Tako nas bo sam proces, v katerem naj bi ugotavljali, koliko smo res občestvo, bolj povezal med seboj. Verjamem, da pot vsake krajevne Cerkve ni enostavna, če želimo, da sad sinode ne bo samo lepo spisan dokument, ampak da bodo srečanja, medsebojno poslušanje in razločevanje udejanjeni v Kristusu."

Klavdija Dominko, tajnica sinode v murskosoboški škofiji. FOTO: osebni arhiv

"Sodelovati na sinodi pomeni sodelovati v življenju Cerkve. To pa je poslanstvo slehernega krščenega. Papež Frančišek nas je vse katoličane povabil k sinodalnemu dogajanju, ki je priložnost srečevanja med seboj in z Bogom. Je priložnost za bližino z ljudmi in z Bogom. Je priložnost za poslušanje Boga, Božje besede in besed ljudi. Je priložnost za razmišljanje o tem, kako prenoviti pastoralno življenje, da bo Cerkev vse bolj postajala Gospodova Cerkev. Čas sinode je zato čas milosti, čas iskanja poti in priložnosti udejanjanja vere. S sodelovanjem na sinodi stopamo na to skupno pot Cerkve, ki je najprej pot molitve. V tem duhu se bomo v Škofiji Murska Sobota v nedeljo, 17. oktobra, zbrali v svetišču Svete Trojice v Odrancih in sinodalno dogajanje začeli v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."

Mojca Bertoncel, Ljubljana. FOTO: osebni arhiv

"Sinodo vidim predvsem kot priložnost in spodbudo k temu, da se v svojih občestvih še bolj povežemo med seboj, se odkrito pogovarjamo v duhu medsebojnega spoštovanja ter skupaj oblikujemo in nato tudi uresničujemo vizijo, kako bomo kot skupnost rasli. Želim si, da bi znali prepoznati ta potencial, se ga veseliti in si obenem naliti čistega vina, da se bodo naša občestva zastavljenim idealom približala toliko, kolikor bomo na to pripravljeni mi sami. Mislim, da smo v ljubljanski nadškofiji glede sodelovanja med laiki in duhovniki na dobri poti. Sinodo v določeni meri že uresničujemo zadnjih nekaj let, ko se na izobraževanjih laiki in duhovniki srečujemo, se pogovarjamo, se trudimo poslušati drug drugega in si pomagati pri delu v župniji. Seveda pa gre pri tem za proces, ki terja svoj čas."

Damjan Šeruga, Stopiče. FOTO: osebni arhiv

"Moram priznati, da sem o sinodi prvič slišal na škofovskem posvečenju v Mirni Peči. Moja pričakovanja glede sinode so velika. Kljub temu da se na obzorju že kažejo obrisi »nove Cerkve«, pa je do tam še dolga pot, ki nam jo bo sinoda pomagala osvetliti. Slediti moramo papežu, ki je milostno poslan v ta čas in ki na začetku sinode pravi: srečati, poslušati, razločevati. Srečati se z vsemi: laiki z duhovniki, goreči z oddaljenimi, … Srečati se v pristnem človeškem odnosu, v sprejemanju in poslušanju drugega, kar je temelj vsega. Šele na temelju tega srečevanja lahko Bog gradi novo Cerkev, ki bo izrazito občestvena. O vsem tem smo se letošnjo pomlad veliko pogovarjali na »mini sinodi« skozi devet tedenskih srečanj prek Zooma ob branju knjige Božja prenova, ki so ga organizirali v pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec."

Sašo Popijal, stalni diakon, Vuhred. FOTO: osebni arhiv

"Ob obilici dela in srečanj se vedno znova sprašujem: »Še vemo, za kaj smo posvečeni, h komu poslani? Ljudje me zadnji čas sprašujejo, kaj mi pomeni vera, kako gledam na določene stvari, ki se slišijo o Cerkvi, kaj lahko počnem ipd. Diakoni smo obogatitev občestva. Tudi o tem bi bilo prav spregovoriti na sinodi. Cerkev se vedno spreminja, da ostaja ista – zvesta Kristusu. Zato moramo hoditi skupaj, kar pričakuje tudi sinoda. Bolj kot iskanje novih poti je morda na mestu vprašanje, ali smo še na pravi poti. Mislim, da moramo stalni diakoni najprej sami graditi na svoji identiteti, odkrivati nova polja delovanja, poiskati ljudi, ki ne najdejo več poti nazaj v Cerkev, v župnijo. Biti oči Cerkve, da bi opazili stiske, rane; ušesa, da bi prisluhnili vsemu, kar vre iz človekovega srca, razuma; biti roke, ki objamejo, pobožajo, obvežejo, delijo kruh in pripeljejo nazaj. Na sinodi ne gre za kopičenje dokumentov, temveč za možnost, da lahko spregovori vsak, da je slišan vsak ter da skupaj poslušamo Svetega Duha."

Anketa je bila najprej objavljena v tedniku Družina (42/2021).