Naslednji znani stik je Silva Modic, ki je Taizé obiskala leta 1970. Podobno kot tisoče Slovencev za njo jo je očarala cerkev, v kateri so mladi sedeli ali klečali na tleh in so se počutili zelo domače. Takrat se je v Taizéju že rodila zamisel o koncilu mladih in priprave nanj so močno vplivale na njeno izkušnjo: »Bratje po­slušajo. Besede mladih so zanje znamenje časov. Ne obsojajo; ne prepričujejo. Ne poskušajo dati vnaprej pripravljenih odgovorov. Odgovore je treba najti skupaj. Tako je bila rojena ideja o koncilu mladih. Kot prvi kristjani želimo skupaj poiskati rešitev, nekaj, kar nam bo pomagalo živeti v upanju in hkrati v boju proti vsem krivicam v svetu.«

Z Argentinko Margarito, ki je potovala po Evropi in vabila na koncil mladih, je naslednje leto pripravila srečanje v Sloveniji in nad Taizéjem navdušila tudi člane Skupine 2000, med njimi Lojzeta Peterleta. Še isto leto je z 11 prijatelji odpotoval v Taizé. Deležni so bili velike pozornosti, saj so bili edini iz Vzhodne Evrope. Tudi oni so kraj doživeli kot sodobno, ekumensko Cerkev, kjer je imela delitev z drugimi globalne razsežnosti. Dotaknila se jih je tudi osebnost br. Rogerja, ustanovitelja skupnosti – zlasti to, da je njegovo vodenje temeljilo na služenju. Doživeli so preprostost, duhovno moč, duh bratstva in veselje v veri. Svoje navdušenje so prenesli na Rudija Koncilijo, ki je vodil Medškofijski odbor za študente (MOŠ), izkušnjo pa so vključevali v mladinske skupine.

Koncil mladih

V prvi polovici 70. let so potekale priprave na koncil mladih. Prostovoljci iz Taizéja so potovali po Evropi, obiskali so tudi Slovenijo. Leta 1973 je šla v Taizé prva skupina, ki jo je organiziral MOŠ – 14 mladih s tremi avtomobili. Dotaknil se jih je topel sprejem, množica jezikov in kultur, mladostna neposrednost, obogatena z evangeljskim duhom, medsebojna povezanost med molitvijo in v pogovorih v malih skupinah. Zadnjo soboto v avgustu 1974 se je začel koncil mladih, ki se ga je udeležilo 51 Slovencev pod vodstvom Rudija Koncilije. Z mladimi od vsepovsod so se povezali v pogovorih, prek dela, molitve in slovenske maše, petja in druženja. Bratje so jih spodbujali k dejavni veri. Marjana Mihelčič se spominja: »Vabili so nas, naj stopimo iz zakristij, saj vera ni samo nekaj zasebnega. Poudarjali so občestvo in da o nebesih ne moremo sanjati sami. Spraševali so nas, kako bomo nadaljevali in delili svojo izkušnjo, ko bomo prišli domov, ko se bomo vrnili v običajno življenje.« Doma so res organizirali srečanja in naleteli na zelo pozitiven odziv pri ljudeh in duhovnikih. Nekateri so še naprej skupaj molili, k jutranji molitvi so se npr. zbirali v majhni kuhinji nad ljubljansko tržnico.

Prispevek, skupaj s citati, je povzetek slovenskega poglavja iz letos decembra izdane knjige Through the Iron Curtain – The Taizé Ecumenical Experience in Eastern Europe (1960–1989), izdane pri založbi: BRILL Deutschland GmbH, Göttingen, Germany.

Število Slovencev v Taizéju poleti je iz leta v leto raslo, na evropska srečanja se je pogosto odpravil cel konvoj avtobusov. Leta 1980 se je srečanja v Rimu udeležilo 800 Slovencev – med molitvijo v baziliki svetega Petra je bil odlomek iz Svetega pisma prebran tudi v slovenščini. Milan Vinčec se spominja: »V cerkvi sem bil morda samo pet, deset minut, pa so se stvari vendarle začele odvijati – štiri leta pozneje sem v Taizéju pristal kot prostovoljec.«

Prvo srečanje mladih v Stični

Po letu 1980 je bil za potovanja v tujino uveden obvezen denarni depozit, kar je omejilo množično udeležbo. Zato je Koncilija nadškofu Šuštarju predlagal, da br. Rogerja povabi v Slovenijo. Ker za Brezje niso dobili dovoljenja, so izbrali Stično. Srečanje so skupaj z Rudijem Koncilijo, Janezom Oberstarjem in taizéjskimi brati pripravili slovenski udeleženci koncila mladih. Za temo je bila izbrana sprava. Na dan srečanja, 19. septembra 1981, se je v Stični zbralo več kot 5.000 mladih in okrog 240 duhovnikov. Po maši jih je nagovoril brat Roger. Milan Knep se ga spominja takole: »Br. Roger /…/ ni idealiziral svojega duhovnega potovanja. Ni poudarjal nasprotja med grehom in milostjo /…/, ni kazal na samega sebe, ampak je prek sebe vodil h Kristusu, edinemu Odrešeniku človeštva. Ni na dolgo analiziral kulture, ki je daleč od Boga, in grehov mladih. Zavedal se je, da mladi vse to vedo in da so zmožni sami oceniti svoja dejanja. /…/ Računal je na to, da bodo mladi, če bodo našli Kristusa in mu sledili, zapustili temo, v kateri so se znašli.«

Po pogovorih v malih skupinah je sledila skupna molitev. Končala se je z molitvijo okrog križa, ki je med pripravami potoval po župnijah in skupnostih. Nato sta zbrane nagovorila še nadškof Šuštar in predstavnik protestantske skupnosti Vladimir Mislej.

Slovenski prostovoljci v Taizéju

V 80. letih je v Taizéju bivalo tudi nekaj slovenskih prostovoljcev. Prvi iz Slovenije in tudi iz Jugoslavije je bil Milan Vinčec, ki je poleti 1984 potoval po Evropi. V Taizéju je pristal bolj po naključju, na koncu pa ostal kar nekaj časa. »Nisem bil zares prepričan, da želim ostati v Taizéju /…/, toda v tistem času sem bil morda zanimiv tudi zato, ker sem prihajal z Vzhoda. Države za železno zaveso so bile še vedno zaprte, razen Jugoslavije.«

Prostovoljci, ki so bivali v Taizéju, so občasno v parih obiskovali različne države. Milana so poslali v Furlanijo – Julijsko krajino, Slovenijo in Zagreb. Še vedno se čudi, kako zelo so jim zaupali: »Nihče mi ni povedal, kaj ali kako naj govorim, nihče me ni nadzoroval. Rekli so mi samo, naj bom z ljudmi, naj govorim o svoji izkušnji v Taizéju. /…/ Šlo je za nekakšno globalno, celostno zaupanje nam mladim, tako glede vsakdanjega dela kot glede poti skozi življenje in našega odnosa z Bogom.« Podobno izkušnjo je imela Vida Bračko, ki je mlade na južnem Tirolskem pomagala pripravljati na srečanje v Barceloni. Presenetilo jo je, da so jo poslali na pot že po dveh tednih v Taizéju.

Ker so se zavedali kompleksnosti odnosov v Jugoslaviji, so se taizéjski bratje zelo trudili, da bi na srečanje v Ljubljano maja 1987 privabili mlade iz vse takratne države.

Še eni prostovoljki v 80. letih, Manci Šinko, se še vedno zdi največji privilegij, da je imela v tistem času možnost za tri molitve na dan, da je lahko živela in delala s pisano skupino prostovoljcev iz vsega sveta in da je po letih študija lahko tudi fizično delala. Takole pravi: »Morda najdragocenejša pa je bila zame izkušnja rednega duhovnega spremljanja, ki ni temeljilo na tem, da bi mi spremljevalka kazala pravo pot, me poučevala in vodila. Sestra (iz skupnosti sv. Andreja), s katero sem se srečevala enkrat na teden, je izhajala iz globokega spoštovanja do tega, kdo sem bila tam in takrat. /…/ Včasih je zelo ponižno podelila z mano svojo misel ali izkušnjo, ki mi je jasno pokazala, da tudi sama išče in se trudi, vendar hkrati zaupa ljubečemu Bogu, ki svoje ljubezni do nas ne pogojuje z našim dobrim obnašanjem ali 'dosežki', ampak jo daje zastonj, brezpogojno.«

Ideja o evropskem srečanju v Jugoslaviji

Medtem se je krepila zamisel o mednarodnem srečanju v Jugoslaviji. Zelo so si ga želeli mladi Slovenci in nadškof Šuštar, zanj pa so bili odprti tudi taizéjski bratje.

Naslovnica Družine s poročilom o taizéjskem srečanju v Ljubljani maja 1987 (molitev v tedaj novi draveljski cerkvi). FOTO: arhiv Družine

Br. Luc je o svojem prvem obisku v Sloveniji in Jugoslaviji leta 1985 zapisal: »Presenetljivo je bilo odkritje, da sta sekularizacija in dvom v institucije iz leta 1968 tu manj vplivala na življenje Cerkve. Teža komunizma je upočasnila družbena gibanja. Klerikalizem je zaradi dolgotrajnih preizkušenj, ki jih je doživljala Cerkev, izgubil svojo ostrino. Komunistična ideologija se je zdela možgansko mrtva. Nikogar ni več motivirala. Zaradi tega je bilo pričakovati, da bodo ljudje po odprtju meja doživeli šok ob stiku s postreligioznimi družbami.« Poročal je o toplem sprejemu povsod, a tudi o boleči razdeljenosti med narodi. Upali so, da bo Ljubljana lahko prvi kraj srečanja mladih iz Vzhodne in Zahodne Evrope.

Leta 1986 je bilo evropsko srečanje v Londonu, kamor je 1.200 Slovencev odšlo z letali. Vodja MOŠ Janez Gril je kasneje izvedel, da je bilo na letališču 20 specialcev, pripravljenih na izgrede: »Zelo so bili presenečeni in zadovoljni, da niso imeli nobenega dela. Tudi tako smo lahko pokazali, da zaupanje in spravo jemljemo resno.« Na koncu srečanja je br. Roger oznanil, da bo naslednja postaja Romanja zaupanja, miru in sprave v začetku maja v Ljubljani. Mladi so novico pozdravili z burnim aplavzom.

Srečanje Vzhoda in Zahoda v Ljubljani

Že spomladi 1986 se je pokazalo, da je Ljubljana edino mesto, kjer bi lahko bilo srečanje, a se je zapletalo pri dovoljenjih. Na koncu je moral nadškof Šuštar privoliti v pogoje: potekalo je lahko od 1. do 3. maja 1987, udeležilo se ga je lahko le tisoč mladih iz drugih držav, število iz Jugoslavije pa ni bilo omejeno. Molitve niso smele biti na enem samem mestu.

1963. leta prvi obisk Slovencev v Taizéju

Brez obsežnih praktičnih priprav ni šlo, pomen srečanja pa bi se izgubil brez duhovne razsežnosti. Za to so se trudili tako bratje, ki so med pripravami živeli v župniji Ljubljana Šentvid, kot prostovoljci. Šentviški župnik Lojze Uran se je tega obdobja tako spominjal: »Ljudje so že med pripravo veliko molili. Bratje so vsak dan molili več ur. Naši mladi so lahko Taizé spoznali od blizu.«

Ker so se zavedali kompleksnosti odnosov v Jugoslaviji, so se bratje zelo trudili, da bi na srečanje privabili mlade iz vse takratne države. V zapisniku letnega koncila svoje skupnosti so zapisali: »Če bi se zbrali mladi iz vseh delov države, bi bilo to res preroško znamenje, saj ta mozaik ustvarja zapletene napetosti. Tako kompleksno je, da se nekateri bojijo, da bo država eksplodirala. Srečanje v Ljubljani z mladimi drugih narodnosti lahko pokaže, da je mogoč drugačen odnos, če se bodo naučili odkrivati zaklade kultur, ki jih obdajajo.«

V Ljubljani in okolici bi bili nekateri morda res raje sprejeli goste iz zahodnih držav, tudi mladi iz drugih delov Jugoslavije so bili negotovi glede tega, ali bodo v Sloveniji dobrodošli, a skrb je bila odveč. Poglobila so se stara prijateljstva s Hrvati, nastala so nova z mladimi iz Bosne, Srbije, Vojvodine, celo s Kosova.

Ti stiki so bili pomembni tudi za Uršo Salobir: »Spremenil se je moj odnos do njih; rodila so se prijateljstva. Mislim, da smo v Jugoslaviji sicer živeli drug ob drugem, vendar se nismo zares videli.«

Tineta Goleža, ki je srečanje doživel kot glasbenik v eni od cerkva, se je dotaknilo še eno sporočilo: »Med pripravami sta nas obiskala br. Luc in Alois. Čeprav nista znala slovensko, sta kmalu razumela besedno zvezo duh Taizéja. Če je kdo to omenil, sta se hitro odzvala in razložila, da Taizé noče dodati česa posebnega, česa svojega, želi le, da bi se mladi vključili v svoje župnije in se povezali s širšo mednarodno skupnostjo.«

Za Marto Anžlovar in njeno župnijo, kjer je bil odziv družin izjemen, je bilo dragoceno nadaljevanje po prvomajskem srečanju. Še kar nekaj časa so se ljudje zbirali pri tedenski molitvi, bolj so se povezali med seboj in župnijsko življenje je bilo poživljeno.

V Taizéju Slovenci danes nismo več tako številčni, a ostajamo povezani. Skupaj z drugimi smo romarji zaupanja na zemlji.

Ljubljanskega srečanja se je udeležilo okrog 5.000 mladih, poleg 3.000 Slovencev še približno 1.000 mladih iz drugih jugoslovanskih republik in še 1.000 iz 20 evropskih držav.

Srečanje je bilo znamenje občestva ne glede na veroizpoved ali narodnost. Brat Roger je ob koncu dejal: »To je samo prvi korak. Na tem romanju zaupanja, ko smo v Evropi, z Vzhoda in z Zahoda, kristjani slišimo notranji klic, naj prisluhnemo temu, kar prihaja tudi od neverujočih. Ko poslušamo, zaupanju dovolimo, da raste.«

Zadnja leta Jugoslavije

Naslednje poletje je bilo v Taizéju še več mladih iz Jugoslavije. Doma pa so napetosti naraščale, česar so se zavedali tudi bratje. Ko so bili dan po božiču 1990 razglašeni uradni rezultati plebiscita, je bilo jasno, da smo se Slovenci skoraj soglasno odločili za odcepitev od Jugoslavije. Veselje nad tem je s sabo odneslo 2.000 Slovencev, ki so odšli na srečanje v Prago. Bratje, ki so čutili veliko naklonjenost do vseh narodov v Jugoslaviji, pa so ob njenem razpadu doživljali tudi žalost in strah. Še tik pred izbruhom tragične vojne v Sloveniji in na Balkanu – in celo med njo! – je nekaj mladih Slovencev na spodbudo bratov obiskalo nekatere bivše bratske republike, tudi Srbijo.