Odgovarja: Alojzij Cvikl, mariborski nadškof 

Najprej hvala za vprašanje, ki kaže na vašo vraščenost v župnijsko skupnost in hkrati tudi skrb za živo cerkveno skupnost. V Svetem pismu beremo, da so bili v apostolski dobi prvi diakoni postavljeni za strežbo pri mizah. Skrbeli so za uboge, revne, vdove ... 

Diakonska služba je v zgodovini Cerkve imela precej pestro pot. V določenih obdobjih je bila zelo pomembna in zato tudi v ospredju. So pa bila tudi obdobja, ko se je zdelo, kot da je ta služba skoraj že pozabljena. 

Vendarle pa karizma služenja spada k razpoznavnemu znamenju skupnosti Cerkve. Prav zato je po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru prišlo do vnovične vzpostavitve službe stalnih diakonov. 

V Sloveniji so bili prvi stalni diakoni posvečeni v osemdesetih letih, danes pa imamo v slovenskih škofijah že nad trideset poročenih mož, ki so tudi posvečeni in opravljajo službo stalnega diakona.

Diakonska služba je v zgodovini Cerkve imela precej pestro pot.

Slovenski škofje smo leta 2014 v sodelovanju z rimsko Kongregacijo za klerike pripravili prve (začasne) smernice za oblikovanje in službo stalnih diakonov. V letu 2021 pa so stopile v veljavo prenovljene smernice, ki jih je Sveti sedež tudi potrdil. 

V teh smernicah so jasno zapisana določila, kakšna je pot in kakšni so pogoji, da je nekdo lahko posvečen za stalnega diakona. Škofje smo dolžni te smernice upoštevati, hkrati moramo skrbeti, da se v slovenskem merilu kandidatom po posameznih škofijah ponuja čim bolj enotna vzgoja in oblikovanje. 

Podobno kot pri drugih poklicih so tudi za službo stalnega diakona potrebna leta priprave, kar vsebuje študij, duhovno vodstvo in praktično uvajanje v diakonsko službo. 

Gre za odgovorno službo in tudi do kandidatov bi bilo krivično in neodgovorno, če bi bili posvečeni kar na hitro in brez potrebne priprave.

V pismu omenjate »kandidate, ki čakajo na posvetitev že več let«, in se sprašujete, zakaj še niso posvečeni. Kandidati za posvečenje so možje, ki so prehodili pot osebnega razločevanja in v Cerkvi že opravljajo službo bralca in mašnega pomočnika. 

Kandidate najbolj pozna njihov lastni škof in seveda tisti, ki sodelujejo pri njihovi pripravi. Pot od odločitve za diakonsko službo do posvetitve traja od pet do osem let. Vera in zgledno življenje sta temeljni pogoj, da nekdo lahko zaprosi za posvetitev v diakona. 

Vedno bolj pa postaja jasno, da je za diakone potrebna tudi temeljita teološka izobrazba, posebej še, če se pričakuje, da bodo stalni diakoni opravljali v Cerkvi tudi nekatere naloge, ki so jih npr. doslej opravljali duhovniki. 

Samo ob skrbi za ustrezno pripravo smemo upati, da bodo bodoči diakoni lahko kompetentno opravljali svojo službo. Za poročene kandidate je primerno, da pred vstopom v neposredno pripravo vsaj že deset let živijo v urejenem zakonu in da so otroci že večji, vsaj v drugem triletju osnovne šole.

Pot od odločitve za diakonsko službo do posvetitve traja od pet do osem let.

V teh dneh po naših škofijah in župnijah odmeva papeževo sinodalno vabilo, naj hodimo skupaj. Vsi ljudje smo poklicani, da sodelujemo v sinodalnem procesu Cerkve. Namen prvega dela sinodalne poti je zbirati izkušnje in mnenja ljudi, da bi odkrili, v kakšno Cerkev smo poklicani. 

Vabim vas, da tudi v svoji župniji sprožite pogovor o službi stalnih diakonov in predloge in pričakovanja, ki se bodo porodili v takšnem pogovoru, posredujete odgovornim za sinodo v svoji škofiji.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2022).